O Muznikovem rojstvu in njegovem rodu še danes ne vemo prav veliko. Ohranjena je letnica rojstva (1726) in rojstni kraj (Sv. Lucija, danes Most na Soči). Ta dva podatka je sporočil goriški leksikograf, baron P. A. Codelli, najdemo pa ju tudi v knjigi umrlih župnije pri sv. Ignaciju v Gorici in v zapuščinskem aktu, ki ga hrani Državni arhiv v Gorici. Ta dva vira navajata, da je Muznik umrl 22. maja 1803 v Gorici, v starosti 77 let.
V svetolucijskem cerkvenem arhivu ni podatkov o Muznikovem rojstvu, sicer pa so tedaj Mostarje krščevali še v Volčah, vendar tamkajšnji arhiv za starejši čas ni ohranjen. Kar nekaj biografskih podatkov pa je moč dobiti v Muznikovi najpomembnejši knjigi CLIMA GORITIENSE (Klima na Goriškem), ki je izšla v Gorici 1781. leta in je bila napisana v latinščini.
Tu je med drugim zapisano: »… v dolini pa sedijo z desne strani druge vasi, posebno Most sv. Lucije ali Most sv. Mavra, ki je moj rojstni kraj in ima ime po svetnikih, katerima sta posvečeni dve cerkvi, ter po dveh kamnitih mostovih …«
O šolskih in mladeniških letih Antona Muznika ni zanesljivih podatkov. V zgoraj omenjeni knjigi sam navaja, da se je šolal na Kranjskem in Hrvaškem. Napisal je tudi, da je leta 1756 (preden je promoviral) zdravil kugo v Transilvaniji, med leti 1758–1763 pa služboval kot vojaški zdravnik v avstrijski armadi v času avstrijsko-pruske vojne, imenovane tudi šlezijska vojna. Med tem časom je dokončal študij na dunajski medicinski fakulteti (promoviral naj bi 22. marca 1758).
Njegova disertacija je izšla v knjižni izdaji z naslovom DISSERTATIO INAUGURALIS DE DELIRIO FEBRILl. Na Dunaju se je Muznik poročil s hčerko dunajskega trgovca in imel več otrok, med drugim tudi sina zdravnika, ki pa je umrl pred očetom.
Leta 1763 je Muznik prišel v Gorico in poslej lahko o njem najdemo več podatkov in gradiva. V Gorico ga je poslala cesarica Marija Terezija, da je prevzel vodstvo zdravstvene službe v goriški deželi, kamor je takrat sodila tudi Gradiščanska. V Gorici je Muznik ostal vse do smrti 1803. leta, začasno jo je zapustil le leta 1767, ko je ponovno zdravil kugo v Transilvaniji.
Svoje 20-letno delo v Gorici je Muznik opisal v dveh svojih knjigah, in sicer v že omenjeni CLlMI GORITIENSE 1781. leta ter v razpravi DISSERTATIONE SOPRA LE OSSERVAZIONI RAPPORTO ALLE MALATTIE DEL POPOLO DI GUESTE UNITE CONTEE DI GORIZIA E GRADISCA 1795. leta. Obe knjigi sta strokovni in odražata značilnost dobe in izkušnje Muznikovega zdravniškega delovanja, iz katerih je mogoče ugotoviti, da se je držal načel antičnega Hipokrata.
Clima Goritiense vsebuje poleg uvoda še dvanajst poglavij. Prvo poglavje poroča o deželi in njenem glavnem mestu, sledijo poglavja o letnih časih, vetrovih, vodah, običajih prebivalcev, o astronomiji, o goriškem podnebju in domačih boleznih, o zdravljenju domačih in kužnih boleznih, o vinu, o kužnih boleznih pri živalih. Na kratko bi lahko rekli, da je knjiga nekakšen medicinsko-naravoslovni zbornik o goriški deželi in je danes pomemben vir za poznavanje goriških razmer v 18. stoletju.
V času, ko je živel v Gorici, je Muznik opravljal veliko pomembnih funkcij. Bil je protomedik in cesarski svetovalec v zdravstvenih razmerah, poleg tega pa še ravnatelj šole za ranocelnike-kirurge, prvak deželnega zdravniško-ranocelniškega kolegija, član goriške kmetijske družbe, član arkadijske družbe (nekakšna znanstvena akademija), član zdravstvene akademije iz Roverta in član dunajske medicinske fakultete.
Zelo pomembno je bilo Muznikovo delovanje pri uvajanju variolizacije, cepljenja proti kozam. Bil je namreč med prvimi, ki je na Goriškem na ta način začel preventivno zdraviti koze. Leta 1801 pa se je oprijel vakcinacije, načina cepljenja proti kozam, ki se uporablja še danes.
Anton Muznik je, ne posebno premožen, umrl v Gorici 1803. leta.
28. 6. 2000 so mu na Mostu na Soči odkrili spominsko ploščo, njegov rojak, pisatelj Ivan Pregelj, pa mu je postavil leposlovni spomenik v treh svojih literarnih delih: ZGODBE ZDRAVNIKA MUZNIKA (1923), RUNJE (1925) in ZDRAVNIKA MUZNIKA ŠTIRI VIGILIJE (1929). Dela so seveda literarna in ne zgodovinska. Osnovni Muznikovi biografski podatki (kolikor so Preglju takrat sploh bili dostopni) so pisatelju služili le za okvir zgodbam, ki jih je oblikoval v skladu s svojim svetovnim in umetniškim nazorom in hotenjem.
Dva odlomka iz Pregljevih del o A. Muzniku naj ponazorita povezavo med dvema slavnima mostarskima (svetolucijskima) rojakoma:
»ENA URCA JE SKRITA MOR’ BIT’ LIH NOCOJ …«
Verzi ljudske pesmi se kot refren prepletajo skozi celo povest in poudarjajo Muznikovo zgodaj odkrito spoznanje, da se človeško življenje lahko konča sleherni trenutek, da ga medicina lahko poskuša podaljšati, vendar ni nujno, da je njeno početje uspešno. Tudi če je, je to samo odlog končne usode človeškega življenja.
»Kakor sem se učil v svojih mladih letih, ko sem bil na Tolminskem še ubog tlačanski otrok, pri domačih ljudeh spoznavati zdravilno zel in korenino, kakor sem se še bolj naučil v kasarni, apoteki, v lazaretu in vojski, iz učene knjige in ob besedi učenih ljudi, tako sem v svojih moških letih pisal in povedal, da bi brali vsi moji ljubi rojaki, da bi bili zdravi in srečni. Ne vem, če sem vse prav zapisal. Pisal pa sem z najboljšim namenom in z veliko željo, da bi koristil vsem, ki so zdravniške pomoči potrebni.«
Glej tudi: Anton Muznik (Primorci.si)
