Plebiscit na Koroškem ni bilo izrekanje o nacionalni pripadnosti, ampak bolj osebno izrekanje o pripadnosti državi. Prebivalci so izbirali med nacionalnimi in drugimi, predvsem gospodarskimi interesi.
Nemška stran je v plebiscitni propagandi spretno izrabljala vse slabosti jugoslovanske strani. Največ so apelirali na koroško domovinsko zavest, nedeljivost Koroške, pomen Celovca in Beljaka kot gospodarskih središč. Poudarjali so prednost republike pred monarhijo, opozarjali na vojaško obveznost, ki je v Avstriji ni bilo, kmete so strašili pred konkurenco rodovitnega Banata ter naglaševali na kulturne razlike med Korošci in Srbi na eni in stoletno sožitje med Nemci in Slovenci na Koroškem na drugi strani.
Za avstrijsko republiko so po pričakovanju glasovali Nemci in že germanizirani Slovenci. Avstrija pa je bila privlačna tudi za prebivalce Koroške, ki so ohranili slovensko narodno zavest. 28. septembra 1920 je koroški deželni zbor v Celovcu slovesno izjavil, da bo varoval nacionalne posebnosti slovenskega prebivalstva na Koroškem, enako je zagotavljala tudi Avstrijska socialdemokratska stranka, ki je od konca vojne zastopala nemške interese na Koroškem. Cona A je bila pod jugoslovansko upravo leto dni, kar je bilo občutno premalo, da bi se utrdila na Koroškem. Prav tako se jugoslovanska (srbska) vojska, ki je poleti 1919 zasedla Koroško, slovenskemu življu ni priljubila.
(Ogrizek, Emica: Koroški plebiscit v gradivu Pokrajinskega arhiva Maribor, V: Zbirka Koroški plebiscit, Maribor, 1990)
