Pomemben vidik oskrbe prebivalstva z vodo pomeni tudi izgradnja Belokranjske železnice leta 1914.
Karel Rustja v publikaciji Belokranjska železniška proga obravnava tudi to plat gradnje železniškega omrežja.
Za potrebe oskrbovanja parnih lokomotiv z vodo sta bili v Beli krajni zgrajeni dve vodni postaji. Prva na Rožnem Dolu in druga v Črnomlju.
Vodna postaja v Rožnem Dolu se je z vodo oskrbovala iz črpališča pri kraju Potoki. Tam je bilo zgrajeno črpališče in sto kubični rezervoar. Od tam so vodo potiskali proti rezervoarju nad Rožnim Dolom, ki je imel 150 m3 prostornine.
Ko so parne lokomotive za železniški promet opustili, potrebe po vodi ni bilo. Toda vodni vir na Potokih se danes uporablja za potrebe oskrbe s pitno vodo za kraje Potoki, Rožni Dol, Preloge, Pribišje in Gornje Laze.
V primeru vodne postaje v Črnomlju pa so črpališče za potrebe prebivalstva s pitno vodo uporabili že leta 1940. Pred tem so (od leta 1914) vodo črpali za potrebe parnih lokomotiv, kasneje, leta 1940, je bil zgrajen nov rezervoar, ki je imel tri prekate. Skozi dva se je voda mehansko čistila in se stekala v tretjega, ki je služil kot vodohran. Iz tega vodohrana se je del mesta Črnomelj oskrboval s pitno vodo do leta 1958, ko so zgradili vodovod iz Doblič.