Koroški Krjavelj
Izhajal je iz številne kmečke družine, v kateri je bilo trinajst otrok. Iz Gradič so se preselili v Grablje. Tukaj je Blaž le dve leti hodil v utrakvistično šolo na Lokovici (Holmcu). Leta 1908 se je družina povečala, zato so prodali posest in se zopet vrnili v Gradiče in kupili Strávjekovo. Od tam je moral Blaž v vojsko na koroško fronto. V vojni je bil dvakrat ranjen. Leta 1930 so Strávjekovo prodali in kupili Branáče. Blaž ni šel z družino na posest, ampak je vzel v najem bajto na Stankni, kjer je popolnoma sam živel enajst let; potem se mu je pridružila sestra Katra.
Bil je bajtar, samotar in krajevni Krjavelj. Brati se je naučil iz Mohorjevih knjig, ki so ga spremljale že iz očetove hiše. Pozneje si je iz knjižnice strojanskega učitelja sposojal Dom in svet in Ljubljanski zvon. Veliko se je učil iz knjižnih ocen v Mladiki. Ob lojenkah in petrolejkah je prebiral lepo slovensko besedo, Gregorčiča, Prešerna, Cankarja, Župančiča, Aškerca. Z nahrbtnikom je hodil po knjige tudi v Študijsko knjižnico na Ravne in si poleg domačih avtorjev izposojal tudi svetovne klasike.
Pisal je pesmi, v katerih je nadaljeval izročilo koroškega bukovništva. Pisal jih je v svoj zvezek in jih večkrat popravljal in prepisoval. Prav zaradi tega najdemo njegove rokopise marsikje. Veliko njegove pesniške zapuščine hrani Koroška osrednja knjižnica dr. Franca Sušnika Ravne.
Sprva je zapisoval ljudske šege in navade, kasneje pa je pisal prigodne, slavilne, razpoloženjske, ljubezenske, hudomušne in domoljubne pesmi in jih objavljal še v Mladiki, Novi mladiki, Viharniku, Pavlihi in v koledarjih.
1935. leta je izdal Camarske pesmi, 1938. Koroške ženitvovanjske običaje in nove camarske pesmi, leta 1971 Šopek s koroških bregov in leta 1977 Gozd šumi v meni.
Dr. Franc Sušnik ga je izbrano označil: “V vrsti koroških bukovnikov, teh nešolanih ljubimcev muz, na ljudske strune ubranih, ljubiteljev čudeža črk, pisanja in prepisovanja, je Blaž Mavrel eden tistih, ki so najviše merili do hrama učenosti.”
Bil je bajtar, samotar in krajevni Krjavelj. Brati se je naučil iz Mohorjevih knjig, ki so ga spremljale že iz očetove hiše. Pozneje si je iz knjižnice strojanskega učitelja sposojal Dom in svet in Ljubljanski zvon. Veliko se je učil iz knjižnih ocen v Mladiki. Ob lojenkah in petrolejkah je prebiral lepo slovensko besedo, Gregorčiča, Prešerna, Cankarja, Župančiča, Aškerca. Z nahrbtnikom je hodil po knjige tudi v Študijsko knjižnico na Ravne in si poleg domačih avtorjev izposojal tudi svetovne klasike.
Pisal je pesmi, v katerih je nadaljeval izročilo koroškega bukovništva. Pisal jih je v svoj zvezek in jih večkrat popravljal in prepisoval. Prav zaradi tega najdemo njegove rokopise marsikje. Veliko njegove pesniške zapuščine hrani Koroška osrednja knjižnica dr. Franca Sušnika Ravne.
Sprva je zapisoval ljudske šege in navade, kasneje pa je pisal prigodne, slavilne, razpoloženjske, ljubezenske, hudomušne in domoljubne pesmi in jih objavljal še v Mladiki, Novi mladiki, Viharniku, Pavlihi in v koledarjih.
1935. leta je izdal Camarske pesmi, 1938. Koroške ženitvovanjske običaje in nove camarske pesmi, leta 1971 Šopek s koroških bregov in leta 1977 Gozd šumi v meni.
Dr. Franc Sušnik ga je izbrano označil: “V vrsti koroških bukovnikov, teh nešolanih ljubimcev muz, na ljudske strune ubranih, ljubiteljev čudeža črk, pisanja in prepisovanja, je Blaž Mavrel eden tistih, ki so najviše merili do hrama učenosti.”