Prihajajoča železnica in z njo povezano večje število tujcev je narekovalo potrebo po imenih mestnih ulic, ki so jih nekoč že nosile. Olepševalni odsek občine je še pred začetkom gradnje železnice sprejel uradne nazive ulic. Novomeščani so se v svojem mestecu, ki je takrat štelo okoli dva tisoč prebivalcev, sicer kar dobro znašli ter se usmerjali po imenih lastnikov hiš.
Ob gradnji dolenjske železnice je v ospredje stopilo še eno vprašanje o imenih. Zanimiv članek nazorno razkrije, ne samo razhajanja zaradi imena bodočega kolodvora, ampak kar poimenovanja mesta samega:
V kratkem času bode prisopihala železnica v srce dolenjsko. Blizo Bršlina vzdiguje se že kolodvor, skoraj ves je že dogotovljen. Nadeli so mu ime »Rudolfovo«. – Kako naj se imenuje srce dolenjsko: »Novo Mesto« ali »Rudolfovo?« V poslednjem času je nastala cela vojska radi pravega imena; proč z »Novim Mesto!« govore eni, drugi pa povzdigujejo svoj glas rekoč: Če nam vzamete »Novo Mesto«, dajte nam boljše ime kakor je »Rudolfovo«, ker ta beseda je slovnična nezmisel! Katero ime je torej pravo ime?
Poglejmo za 30 let nazaj. Dne 7. Aprila 1865 obhajalo je Mesto 500-letnico svojega obstanka. Tačas je prosilo na Dunaju, naj se mu dovoli opustiti ime »Neustadtl« in v bodoče rabi ime Rudolfswert, to je prvotno, po slavnem Rudolfu IV. ustanovitelju mu dano ime. Mesto je zadobilo to milost, in od tistega dne dalje se je imenovalo in se še imenuje Rudolfswert. Toda to je nemško ime! Kaj pa je sè slovenskim imenom, ali se je tudi to spremenilo? O tem nam noben vir ne poroča. V slovenskem je torej ostalo staro ime »Novo Mesto«; le nekateri novotarji so se jeli sramovati starega imena »Novo Mesto« in začeli so Mesto nazivati »Rudolfovo«, kakor bi bilo to bolj imenitno …
… Zvati so začeli mesto z besedo, katera ni niti samostalnik, temveč goli – pridevnik!! Ta pridevnik pa potrebuje samostavnika. To pomoč so mu tudi nameravali dati koj precej od početka v letu 1865, ker hoteli so nekateri, da se mesto v prihodnje ne imenuje več »Novo Mesto«, temveč »Rudolfovo Mesto«.
Iz zložnosti pa ker je »Rúdolfovo Mesto« res jako okorna beseda, vvela se je novotarija: »Rudolfovo«. Te skovanke se je branila zdrava ljudska pamet in se je je srečno ubranila. Najbrže se to ime med narodom nikoli ne bo vdomačilo.
Kaj pa je s pridevnikom, izpeljanim od besede Rudolfovo? Ta pridevnikov pridevnik bi se glasil: »rudolfovski«; ker je pa »rudolfovski« še kosmatim ušesom prekosmat, zato se ga pa izogibajo ker se da, in res ne vem se spominjati, da bi ga kje bral zapisanega, slišal ga pa gotovo še nisem nikoli. Pa tudi pridevnik od Rudolfovega mesta: »rudolfovomeški« ni priporočila vreden, ne zveni prijetno, in je še opiljenemu, oglajenemu jeziku pretrd, kaj še le neolikanemu. Ker je torej »Rudolfovo« po nemškem imenu skovana beseda, »Rudolfovo mesto« pa tudi preokorno, ostane v pravi in polni veljavi »Novo Mesto« kot edino pravilno in primerno ime.«
Za razliko od zgodovinskih evropskih narodov, ki so imeli svoje plemstvo in državne strukture že v srednjem veku, so se Slovenci kot narod izoblikovali zlasti na podlagi svojega jezika. Njen urednik je zaskrbljen zastran imena glavnega mesta Dolenjske.
… Kmalu bode pridrdrala železnica v naše ljubo dolenjsko Novo mesto, a zdi se, da mu bode odnesla dosedanje slovensko ime in mu dala tuje: Rudolfovo. Že sedaj je na poštnem pečatu »Rudolfovo« … In na postajo bodo hoteli tudi postaviti napis »Rudolfovo« … Vprašam pa: Ali govori naše ljudstvo tako? Ali ni to ime za nas samó narejeno? (Ne govorim o nemškem uradnem imenu.) Torej – zakaj bi silili to ime in izpodrival staro in narodno? Odločilne može iskreno prosim v imenu naših narodnih pravic, naj skrbé, da pride na novomeško postajo pravo ime: Novo mesto, ne pa Rudolfovo. Živela postaja Novo mesto!
V ličnem, s fotografijami opremljenem potopisu »Železnica Ljubljana – Novo mesto«, zmotijo potovalca nemška imena postaj in postajališč, napisana na prvem mestu. Zlasti ga žalosti ponesrečena skovanka »Rudolfovo«, napisana na novomeški postaji. »Slovenec pravi »mesto« in »Novo mesto«, in tega dejstva pač ne utaji nihče: torej je pravo jedino to.« odločno zaključi razmislek.
Kljub prizadevanju Novomeščanov je napis najprej po nemško »Rudolfswert« in nato slovensko »Rudolfovo« vseeno ostal. Šele po koncu prve svetovne vojne in razpadu Avstro-Ogrske monarhije je kolodvor dobil želeno domače ime, tistikrat napisano tudi v cirilici.
