Leta 1901 je grad Borl prešel v posest Adalberte Kübeck, rojene Wurmbrand-Stuppach. Marca leta 1922 ga je baron Maks Kübeck von Kübau zaradi nevšečnosti, ki mu jih je povzročila agrarna reforma, prodal delniški družbi Borlin iz Varaždina.
Delniška družba, ki je bila ustanovljena z namenom upravljanja posestva, je z nakupom pridobila v posest 146 ha zemljišč z graščino. Družba, ki je kljub zaostrenim gospodarskim razmeram poslovala z dobičkom, se je ukvarjala z vinogradništvom in kletarstvom ter sadjarstvom in pridelavo poljščin, svoje proizvode pa je uspešno prodajala vse do Dunaja in Trsta, Budimpešte in Zagreba.
Ustanovni člani družbe so bili Vuk pl. Vučetić, Albert pl. Andowsky in grof Josip Bombelles. Vučetić, ki se je leta 1933 za stalno naselil na gradu Borl, je po smrti Androwskega postal večinski delničar, leta 1938 pa je preostale delnice od grofa Bombellesa odkupila zagrebška industrialka židovskega rodu Zora Weiss, tako, da sta ta dva ostala edina solastnika do leta 1946, ko je bil grad nacionaliziran.
Med letoma 1941 in 1943 je bilo na gradu nemško zbirno taborišče za zavedne Slovence, ki so bili določeni za izselitev iz Spodnje Štajerske. Po drugi svetovni vojni so v gradu, ki je prešel v splošno ljudsko premoženje, najprej uredili mladinsko okrevališče, leta 1948 pa begunski center za otroke iz Egejske Makedonije. Potem, ko so leta 1951 začeli obnavljati grajsko poslopje, so v njem naslednje leto odprli letovišče, ki je delovalo do leta 1981.
Ker je bil po zaprtju hotela Borl brez uporabnika, je prešel v oskrbo Zavoda za spomeniško varstvo Maribor, ki je v 80. letih prejšnjega stoletja poskrbel za temeljito gradbeno, predvsem statično sanacijo propadajočih objektov, kar pa za grad seveda ni bila trajnejša rešitev. Leta 1999 je bil grad razglašen za spomenik državnega pomena in je prešel tudi v državno last. Obnovitvena dela se žal niso več nadaljevala, restavrirane slike iz grajske kapele so bile med leti 1991 in 1994 ukradene, za nameček pa se je leta 1995 sesedel še del stropa v 2. nadstropju, kjer so bile štukature in freske štirih delov dneva, zaradi meteorne vode, ki je tekla skozi puščajočo streho.
Vse od zaprtja hotela razen krajših epizod in občasnih prireditev grad nima več vsebine. Od leta 1999 je razglašen za spomenik državnega pomena, vendar je od leta 2010 iz varnostnih razlogov zaprt in nedostopen za javnost.
Ustanovni člani družbe so bili Vuk pl. Vučetić, Albert pl. Andowsky in grof Josip Bombelles. Vučetić, ki se je leta 1933 za stalno naselil na gradu Borl, je po smrti Androwskega postal večinski delničar, leta 1938 pa je preostale delnice od grofa Bombellesa odkupila zagrebška industrialka židovskega rodu Zora Weiss, tako, da sta ta dva ostala edina solastnika do leta 1946, ko je bil grad nacionaliziran.
Med letoma 1941 in 1943 je bilo na gradu nemško zbirno taborišče za zavedne Slovence, ki so bili določeni za izselitev iz Spodnje Štajerske. Po drugi svetovni vojni so v gradu, ki je prešel v splošno ljudsko premoženje, najprej uredili mladinsko okrevališče, leta 1948 pa begunski center za otroke iz Egejske Makedonije. Potem, ko so leta 1951 začeli obnavljati grajsko poslopje, so v njem naslednje leto odprli letovišče, ki je delovalo do leta 1981.
Ker je bil po zaprtju hotela Borl brez uporabnika, je prešel v oskrbo Zavoda za spomeniško varstvo Maribor, ki je v 80. letih prejšnjega stoletja poskrbel za temeljito gradbeno, predvsem statično sanacijo propadajočih objektov, kar pa za grad seveda ni bila trajnejša rešitev. Leta 1999 je bil grad razglašen za spomenik državnega pomena in je prešel tudi v državno last. Obnovitvena dela se žal niso več nadaljevala, restavrirane slike iz grajske kapele so bile med leti 1991 in 1994 ukradene, za nameček pa se je leta 1995 sesedel še del stropa v 2. nadstropju, kjer so bile štukature in freske štirih delov dneva, zaradi meteorne vode, ki je tekla skozi puščajočo streho.
Vse od zaprtja hotela razen krajših epizod in občasnih prireditev grad nima več vsebine. Od leta 1999 je razglašen za spomenik državnega pomena, vendar je od leta 2010 iz varnostnih razlogov zaprt in nedostopen za javnost.