Borovnica, znana po nekoč mogočnem železniškem viaduktu, je danes prepoznavna predvsem po soteski Pekel in največjih slovenskih nasadih ameriških borovnic, ki se razprostirajo na Ljubljanskem barju. Svetovno znanega viadukta ni več, je pa poleg bistriškega samostana, ugrezajočega se močvirja in južne železnice vplival na razvoj borovniške kotline in dogajanje v njej.
Začetki gradnje borovniškega viadukta segajo v leto 1850, zgrajen je bil šest let kasneje. Kruta druga svetovna vojna je poskrbela, da je mojstrovina leta 1944 dokončno klonila pod težkimi in številnimi bombami. Danes nas na viadukt spominja le še nekaj ostankov in en steber, zavarovan kot tehniški spomenik.
Z železnico in viaduktom je Borovniška kotlina živela in trpela. Železna cesta je v Borovnico prinesla mnogo dobrega, predvsem razvoj in povezavo s svetom, obenem pa tudi krutega. Ni naključje, da je v grbu in na zastavi borovniške občine danes upodobljen ravno ta mogočni viadukt in da se marca na spominskem dnevu poklonimo nedolžnim žrtvam Preserskega procesa. 27. julija, ko je bila leta 1857 slavnostno odprta trasa južne železnice Ljubljana – Trst, pa praznujemo občinski praznik.
V pričujočem prispevku na kratko predstavljamo zgodovino viadukta in izpostavljamo pomembne dogodke, ki so zaznamovali tako njega kot celotno dolino, zanimivo tudi zaradi stičišča geografskih regij in tektonskih prelomov.
Simona Stražišar
Viri in literatura:
- Spomini Borovničanov
- Tomaž Kočar: Vodni pogoni v Borovniški kotlini, Turistično društvo Borovnica, Borovnica, 1997
- Internetna stran Občine Borovnica www.Borovnica.si (zapisi iz poglavij Predstavitev in Naselja)
- Tadej Brate: Borovniški viadukt, Zgodovinsko društvo Borovnica, Borovnica, 2007
