Za Borovnico zasledimo mnogo imen in izpeljank, med drugim: »in Vronitz«, Ravnica, latinsko Vallis iocunda (Vesela dolina). Obstaja tudi kelih, ki ima na podstavku vgraviran napis v latinščini: Leta 1593 me je dal narediti Primož Jobst, prior V Ravnic. Iz izpeljank naj bi nastalo ime Borovnica. Zgodb, povezanih s poimenovanjem kraja, je še več, med drugim naj bi vas dobila ime po brunih, ki so jih polagali čez močvirje, omenjajo se tudi borovi gozdovi. Vsekakor ime ni povezano z gozdnimi sadeži – borovnicami.
Poleg današnjega imena je Borovnico skozi zgodovino spremljalo poimenovanje, povezano s coklami. Prebivalcem v kotlini so namreč zbadljivo rekli Coklarji. Ena razlaga trdi, da so táko ime dobili zaradi cokel, ki so jih kmetje polagali pod težke vozove, s katerimi so iz strmih planot nad kotlino na samostanske žage vozili požagano drevje, druga pa, da je vrhniški patron sv. Pavel rad obiskoval borovniško zavetnico sv. Marjeto, kar ni bilo všeč vaškim fantom, zato so ga nekoč pričakali in naklestili, ob begu pa je izgubil coklo.
Zgodb je veliko, zgodovina med drugim pove tudi, da je v Borovniški kotlini vse do gradnje viadukta prevladovala skromnost, ki se je odražala s trdim delom na ugrezajočih se močvirnatih poljih in s preprostimi oblačili ter obutvijo – coklami.
Življenje v vasici na robu Ljubljanskega barja je bilo táko vse do prihoda delavcev, ki so začeli čez dolino graditi viadukt, po vznožjih hribov pa železnico. Ta je v kraj prinesla razvoj, povezavo s svetom in vsaj občasne zaposlitve domačinov. Le nekaj desetletij po gradnji pa močvirnat svet ni prizanesel niti mojstrovini, kakršna je bil Borovniški viadukt. Začel se je ugrezati, dodatne poškodbe je povzročil težek vojaški transport med prvo svetovno vojno. Dokončni udarec je viaduktu povzročila 2. svetovna vojna.