»Novi ljudje, novi pogledi«, bi lahko rekli leta 1967 ob imenovanju novega urednika Bernija Strmčnika. Ponovno je vzniknila tudi želja po spremembi imena tednika. Uredništvu je to končno uspelo aprila, ko je časnik, po novem je slišal na ime »C tednik« ali kratko kar »Tednik«, spremenil svojo podobo.
Zmanjšan format, pestrejša vsebina (uveden p.p. 161 – pisma bralcev) in izhajanje ob četrtkih (prej ob petkih), s tem so skušali snovalci tednika ustvariti časopis, ki bi odražal čas in prostor, v katerem izhaja in bi bilo zato v njem za vsakogar nekaj. Hkrati so se pri tedniku odločili, da svoje storitve ponudijo tudi v Zasavju. Odločitev je bila pogojena z »geografsko bližino in seveda željo, da bi pridobili nove bralce«.
Spomladi 1967 je bilo sklenjeno sodelovanje med Vestnikom in Tednikom. Skupne strani so vsebovale aktualne gospodarske in družbene probleme, notranjo in zunanjo politiko ter intervjuje in reportaže. Tovrstno sodelovanje jim je omogočila tudi tiskarna ČP Delo v Ljubljani, ki jim je s tehnično pomočjo pomagala doseči večjo kakovost, predvsem pa zmanjšanje stroškov. Hkrati s tem projektom je bilo v okviru enotne redakcije oblikovano tudi dopisništvo Dela, ki je v svoji drugi izdaji uvedlo posebno celjsko stran.
Uredništvu celjskega časnika je uspelo skoraj neverjetno: naklada se je dvignila na 19.300 izvodov, pri čemer so imele zasluge tudi tri zasavske občine (Hrastnik, Trbovlje in Zagorje), ki so odkupile tedensko po 3.000 izvodov. Vendar – veselje ni trajalo dolgo. Zaradi dokaj neatraktivnega načina pisanja in revirjem posvečenih strani (vsebino so določali v političnem aktivu revirskih političnih organizacij) je naročniška mreža v tem delu skoraj povsem usahnila. Po izteku pogodbe, ki se je nanašala na plačevanje omenjenih 3.000 izvodov, je Celjski v letu 1968 ostal le še pri nakladi 16.000 izvodov.
