Ob okupaciji Slovenije leta 1941 se je Kristina Brenkova vključila v Osvobodilno fronto. Kmalu po zasedbi Ljubljane jo je Boris Kidrič določil za kurirko in spremljevalko pisatelju Prežihovemu Vorancu. To dolžnost je opravljala do leta 1943, ko so Prežihovega Voranca aretirali.
Nosila je sporočila Franu Saleškemu Finžgarju in igralcu Ivanu Levarju ter drugim. Decembra 1942. leta so najprej zaprli moža Franceta Brenka, mesec kasneje pa tudi njo. Bila je v prvem mesecu nosečnosti. Do konca italijanske okupacije je bila v zaporu. Iz italijanske ječe je prišla po več kot pol leta s pomočjo dveh dobrih znank, tik preden so Italijani izročili poveljstvo Nemcem. Bila je že na seznamu za Auschwitz. Po prihodu iz zapora je do osvoboditve leta 1945 pomagala v okupirani Ljubljani oskrbovati otroke, katerih starši so bili v partizanih ali pa v zaporih. Dom na Mirju 4 v Ljubljani, kjer je stanovala – v študentski sobi, ki je bila nekoč Jakopičeva slikarska delavnica – je bilo skladišče, pribežališče otrok in javka.
Pri ilegalnem delu je Kristina Brenkova vzdrževala stike z Ančko Levarjevo, Ivanom Levarjem, s skladateljem Blažem Arničem, s pisateljem Ignacem Koprivcem, nekajkrat tudi s pesnikom Pavletom Golio, vendar zaradi konspiracije mnogih ni poznala.
Prežihovega Voranca je Kristina Brenkova prvič srečala v neki šišenski gostilni. Pisatelj Prežihov Voranc je ves čas njunega sodelovanja obdržal ilegalno ime Peter. Živel je pri arhitektu Edu Mihevcu v Ljubljani.
Aprila leta 1942, na njuni ilegalni poti, ko so zadišale šmarnice nekje na Mirju, ji je Prežihov Voranc začel pripovedovati zgodbo o solzicah – o svojem mladostnem strahu in ljubezni, ki ga je skusil, ko se je kot otrok podal v globačo po solzice. Nagovorila ga je, da jo zapiše. Rokopis Solzic je kasneje podaril pisateljici Kristini Brenkovi.
Kristina Brenkova je kot spomin zapisala:
…«Tiho sva šla, ko nama je zastal korak pred vrtno ograjo gosposke vile.
»Šmarnice dišijo,« sem rekla.
»Solzice,« je rekel Voranc; tako pravijo šmarnicam na Koroškem.
S pogledi sva iskala dišeče cvetje. Potem mi je Voranc pripovedoval zgodbo svojega otroštva, kot bi jo trgal iz daljnega spomina. Bil je pastirček in je šel zgodnjega majskega jutra v temno globel, kjer so rasle najlepše šmarnice. Vedel je, kako bo osrečil mater.
»Voranc« sem rekla, napiši za otroke to milo, resnično zgodbo.«
Nezaupljivo me je pogledal, a še tisto noč je napisal Solzice.
(Kristina Brenkova: Kruh upanja: O Solzicah, po zapiskih dnevnika 1942, str. 67-68 in Mladinska knjiga: [1945-2005]. Ljubljana : Mladinska knjiga, 2005, str. 15.)
