Pomemben mejnik v razvoju zdravilišča predstavlja letnica 1925. V letih od 1925 do 1927 so se grofje Attemsi namreč odločili, da bodo podrli vse lesene zgradbe in sezidali nove. Tako so zgradili leseni hotel Toplice (danes Hotel Toplice) v švicarskem slogu. Spodaj je imel 10 kabin za kopanje, v prvem nadstropju in podstrešju pa skupno 23 sob s 33 ležišči.
V publikaciji Terme Čatež (1997) navajajo, da je bila »pred hotelom grajena pritlična stavba v obliki črke L, v kateri so bili skladiščni prostori, nekaj sob za osebje in dva dodatna prostora. Za preprostejše goste in obiskovalce iz okolice, ki so se prihajali zdravit v zdravilišče, so dodatno zgradili pritlično leseno stavbo – depandanso z 12 sobami in 53 posteljami. Tri sobe so imele po 12 postelj, nameščenih kot skupna ležišča. Gostje v depandansi so imeli možnost kopanja kar v isti stavbi, kjer je bilo na voljo 11 kopalnih kabin. Na ta način so bili gostje ločeni od boljših gostov.«
Voda čateškega vrelca je bila prevroča za kopanje, zato so v bližini postavili sezidan zbiralnik z dvema prekatoma – v enem se je zbirala topla, v drugem hladna voda. Slednjo so v kabinah za kopanje dodajali topli vodi, da se je ta ohladila do temperature, primerne za kopanje. Pod zbiralnikom, ki je bil v višini nadstropja, je bila v pritličju strojnica s črpalkami, ki so črpale toplo in hladno vodo ter jo potiskale v zbiralnik. Iz njega je voda sama dotekala v kopalne kabine.
Za prehrano gostov je bila ob hotelu v tem času zgrajena restavracija. Lesena stavba je imela točilnico, kuhinjo in odprto verando, v nadstropju so bili trije prostori za zaposlene. Pred stavbo je stala stekleno-lesena veranda (pokrit prostor za goste). Po ustnem izročilu naj bi grofje Attemsi restavracijo oddajali v najem zainteresiranim gostincem (Terme Čatež, 1997). Že takrat je bil zasajen kostanjev park, kjer so se gostje lahko okrepčali. »V letih od 1924 do 1927 je bila tu postavljena posebna zgradba, namenjena stanovanju upravnika in uradništva zdravilišča. Zaradi svojega posebnega izgleda – bila je ozka, enonadstropna in visokopritlična – je dobila ime nebotičnik. V neposredni bližini je bil postavljen paviljon, v katerem so kmetje iz bližnje okolice gostom in zaposlenim prodajali mleko, skuto in ostale mlečne izdelke, zato so jo imenovali kar mlekarna« (Terme Čatež, 1997, str. 8).
V prispevku Čateške toplice pri Brežicah vabijo (Slovenski narod, 1939) zasledimo zanimiv zapis: »Vrelec Čateških toplic ima izredno visoko temperaturo 59° C in je najbolj vroč v dravski banovini. Zanimivo pa je, da se temperatura vrelca dvigne vsako leto za 2° C, tako da bo čez par let že silno vroč. Z dokazanimi uspehi se zdravijo v teh toplicah: revmatične bolezni, išias, neuritide, atrofije, kronični eksudati, kronične ženske bolezni, visok krvni pritisk in dr. Vrelec deluje izredno živahno in osvežuje naš živčni sistem in krvni obtok.«
V tistem času je bilo zgrajeno tudi gospodarsko poslopje, kjer je bil kasneje Club Termopolis, danes pa je tu Casino Lido. Del poslopja je bil urejen za hleve. Zdravnik je enkrat do dvakrat tedensko prihajal iz Brežic. Kopalna sezona je trajala od maja do oktobra. Čateške toplice so v tem času obiskovali izključno domači gostje. Bolj situirani turisti so odhajali v Laško, Radence in Rimske toplice. Čateške toplice so obiskovali nekoliko slabše situirani gosti.
V času 2. svetovne vojne, ko so Čateške toplice zasedli Nemci, nihče ni imel vstopa vanje.