Po ljudskem izročilu naj bi bil v cerkvi pokopan zadnji završniški oskrbnik in mož posvojenke grofa Adelma Petača Ane Veronike Žust Jožef Delen ali Delena. Grobnica v cerkvenem tlaku sicer je, a očitno ni njegova. O tem priča že plemiški grb na pokrivni plošči, še bolj pa vklesani latinski napis:
D : O : M :
PHOeNICI CVFERSIN
SAC.AE CAE.AE MTIS EXACTOR:
VECTIGALI S. SALIS VIGILAN
TISSIMO SVMMAEQVE FIDELITA
TIS VIRO FRANCISCVS ET× PHO
NIX FILII MONVMENTVM PO
SVERE
OBIIT VLTIMA MENSIS IVLY
M : D : C : XXVIIII
V prevodu se vsebina glasi: »Bogu najboljšemu najvišjemu. Feniksu Cufersinu, budnemu izterjevalcu solnega davka svetega cesarskega veličanstva in možu, vrednemu vsega zaupanja, sta postavila spomenik sinova Frančišek in Feniks. Umrl je zadnjega julija 1629.«
Fenicij Cufersin, največkrat zapisan kot Kupferschein, je bil češkega porekla s stalnim bivališčem v Trstu. Po prednikih je podedoval status grofa, na tedanjem Kranjskem pa je bil zadolžen za kontrolo trgovine s soljo. Veljal je za izobraženega, saj si je na univerzi v Bologni pridobil naziv doktorja prava. Sprva je delal kot notar, v letih 1594 do 1602 pa je vodil završniško grajsko sodišče. Cesar Ferdinand II. mu je leta 1620 podelil naslov viteza Svetega rimskega cesarstva in mu izboljšal družinski grb. Leta 1597 se je poročil z Nicoletto Inrico iz tržaške patricijske družine. V zakonu sta se jima rodila sinova Frančišek in Fenicij Jožef. V Arhivu Republike Slovenije je ohranjeno njegovo poročilo z dne 29. junija 1612, v katerem deželnim stanovom pošilja podatke o plači solnega dacarja v Kastavu nad Reko ter o nedovoljeni trgovini s konji, pšenico in soljo, s katero se ukvarjajo prebivalci Gerova v Gorskem Kotarju. Kot družinski dedič ga je nasledil sin Fenicij. V primerjavi z očetom ni imel pomembnih položajev. Bil je le mitničar v Žavljah, je pa zato vzredil kar 7 otrok. Družina je v Trstu vztrajala več kot 300 let. Med zadnjimi opaznimi pripadniki rodbine je bil Jožef Stanislav, ki je umrl leta 1784. Od leta 1748 dalje je bil član tržaškega mestnega sveta, hkrati pa tudi provijantni mojster, sodnik, rektor in kapetan mestne milice, v zadnjih letih pa so mu zaupali tudi mestno blagajno. Bil je dvakrat poročen, najprej z Marijo Ano pl. Francol, nato pa še z Chiaro Savertiglia de Raab. Imel je 6 potomcev. Stanovali so v tržaški ulici Riborgo, kasnejši Via Teatro romano, v zgornji Vremski dolini, na levi strani Reke nasproti Marijine cerkve, pa so imeli tudi zemljiško posest z dvorcem Tukeljče. Po letu 1778 so izgubili precej ugleda. Najstarejši sin in družinski dedič Franc Jožef je namreč v dvoboju ubil svojega stanovskega kolego, notarja Jožefa Stephanija. Zaradi grozeče aretacije je moral iz Trsta pobegniti. Najprej v Španijo, nato pa v oddaljeni Portorico. Njegovi potomci danes živijo v mestu Cabo Rojo, uporabljajo pa špansko različico priimka Cofresi.