Cesarjeva ulica se od leta 1975 imenuje po gledališkem igralcu in pedagogu Ivanu (Janezu) Cesarju. Poteka po levem in desnem odcepu na koncu Šegove ulice ter obsega 39 hišnih številk.
Ivan Cesar se je rodil 6. oktobra 1896 na Dolnji Težki Vodi. Maturiral je na novomeški gimnaziji. Najprej je služboval kot železničarski uradnik, od leta 1914 pa je nastopal tudi kot amaterski igralec v Novem mestu, na Jesenicah in v Ljubljani. Kot poklicni igralec je leta 1921 prvič nastopil kot Debeli človek v Cankarjevi drami Pohujšanje v dolini šentflorjanski. V letih 1922-1925 se je učil pri ruskem režiserju in igralcu Borisu Putjati, ki je bil takrat član Narodnega gledališča v Ljubljani in mu je pomagal do prvega uspeha s tem, ko mu je zaupal vlogo Ferdiščenka v Idiotu. Pred tem je obiskoval Dramatično šolo Združenja gledaliških igralcev. Dolgo je nastopal predvsem v komičnih vlogah, sčasoma pa se je razvil v igralca močnih značajev. Nastopil je kot Krjavelj iz Jurčičevega Desetega brata, Kantor, Grozd, Kalander iz Cankarjevih del ter imel glavno vlogo v Shakespearovem Falstaffu in Držićevem Botru Andražu. V letih 1949-1953 se je uveljavil kot gledališki vzgojitelj in predavatelj na Akademiji za igralsko umetnost. Prevedel in priredil je enaintrideset veseloiger in skupaj z Milanom Pugljem napisal skeča Pri šefu in Domišljija. Leta 1941 ga je uprava Narodnega gledališča v Ljubljani imenovala za častnega režiserja. Poleg igranja na gledaliških odrih je igral še v rusko-jugoslovanskem filmu z naslovom V gorah Jugoslavije, veliko pa je delal tudi na radiu. Leta 1948 je prejel Prešernovo nagrado. Med ljudmi je do konca ostal zapisan kot ljudski igralec v najčistejšem pomenu besede. Filip Kalan ga je v delu Svet komedijantov šaljivo opisal: »Zajeten možak je to, postaven in trebušast, širokih pleč, težak za dober stot, rdečeličen podeželan še po štiridesetih letih gledališkega dela, na pragu šestdesetih let, krepko oblikovanega obraza, z velikimi, živimi očmi in tehtnim, malce srepim pogledom, dobrodušen in radoživ, prijatelj dobre jedi in pijače.«
Umrl je 3. decembra 1965 v Ljubljani. Svojo bogato zbirko slovenskih knjig je podaril novomeški Knjižnici Mirana Jarca, kjer je bila do leta 2001 urejena spominska soba Janeza Cesarja z osebno knjižnico. Zaradi pomanjkanja prostora bo lahko spominska soba s knjižnico obiskovalcem ponovno na ogled šele po koncu obnovitvenih del starega poslopja knjižnice.
Umrl je 3. decembra 1965 v Ljubljani. Svojo bogato zbirko slovenskih knjig je podaril novomeški Knjižnici Mirana Jarca, kjer je bila do leta 2001 urejena spominska soba Janeza Cesarja z osebno knjižnico. Zaradi pomanjkanja prostora bo lahko spominska soba s knjižnico obiskovalcem ponovno na ogled šele po koncu obnovitvenih del starega poslopja knjižnice.