Ko so 27. marca 1941 po radiu objavili, da je bil v Beogradu državni udar, da je namestnik knez Pavle odstopil in da je prevzel oblast mladoletni kralj Peter II., so Slovenci spoznali, da stojijo na pragu nove dobe. Alojzij Kuhar ni več prikrival, da sedaj prihaja čas, ki so ga po radiu tolikokrat vnaprej napovedovali in da morajo sedaj Slovenci biti složni, da bodo kos trpljenju in strahotam, ki brez dvoma prihajajo nad nje. Sam je zapisal:
»Ozračje je postajalo čedalje bolj zgoščeno. Toda vsi smo čutili, da gre po naši slovenski zemlji dih junaških odločitev, kakor še vedno v naši dolgi, trpljenja polni zgodovini. Le to se nam je zdelo, da nameni, ki so vodili prevratnike v Belgradu, niso bili vredni trpljenja in ne žrtev, za katere smo se odločili. Mobilizacijskega ukaza še vedno ni bilo.«96
Vodstvo Slovenske ljudske stranke se je po vojaškem udaru takoj pripravilo na vojne razmere in izbralo štiri zastopnike, ki naj bi jo predstavljali v tujini. Sklenilo je tudi, da nobeden iz vodstva stranke ne sme v nobenem pogledu sodelovati z zasedbenimi oblastmi. Štirje zastopniki naj bi odšli v tujino (Miha Krek, Franc Snoj, Franc Gabrovšek in Alojzij Kuhar) in delovali za stranko v Londonu in New Yorku. »Podtalno« vodstvo v Ljubljani je ostalo v Natlačnovih rokah, ko pa so ga umorili, so stranko vodili Stare, Smersu in Šmajd.97
Alojzij Kuhar v svoji avtobiografiji piše, da je ostal pri Slovencu od avgusta 1930 do 30. marca 1941.98 Začetek 2. svetovne vojne ga je našel v Ljubljani. Še zadnjič je 29. marca 1941 po radiu pozval Slovence k slogi, da bodo kos hudim preizkušnjam, ki prihajajo. Sam je o tem zapisal: »V nedeljo dne 30. marca [1941] je vsa Slovenija molila za mir. Vsi smo imeli občutek, da se mora zgoditi pravi čudež, da nam bo mir ohranjen, dasi mobilizacijskega dekreta še vedno ni bilo in so iz Belgrada prihajala poročila, da je nova vlada99 izjavila nemškemu poslaniku, da bo tudi ona spoštovala dunajsko pogodbo o pristopu k trojnemu paktu. Dopoldne se je vrnil naš kurir iz Belgrada. Popoldne je bila naročena seja na banovini.«100 Popoldne so se torej sestali v Šentvidu v zavodu sv. Stanislava in menili, da je vojna neizbežna. Po seji so Kuhar in njegovi prijatelji hoteli obiskati še nekaj kolegov, a ni bilo nobenega doma. Našli so samo ravnatelja dr. Franca Gabrovška, ki jih je takoj sprejel. Zatem je bil dr. Gabrovšek nujno poklican na banovino, kjer bi morala biti seja strankinega odbora.101 S seboj je povabil tudi Kuharja. Šel je z njim, ko pa se je vračal, je bil že emigrant, saj so na seji sklenili, da stranka pošlje v tujino dva svoja opolnomočena zastopnika, da lahko kot njena delegata nastopata za nacionalni program stranke. Najprej so izbrali Franca Gabrovška, potem pa so določili tudi Kuharja. Dobila sta nalogo, da odpotujeta čimprej in sicer najprej v Beograd k slovenskima ministroma, potem pa naprej po lastnem preudarku. Za pot so jima zagotovili potrebna finančna sredstva. Ker je bil Alojzij Kuhar zanesljivo med najboljšimi slovenskimi poznavalci svetovne politike, ni nikogar presenetilo, da je glavni odbor SLS izbral tudi njega, da zastopa stranko v tujini. Kuhar se tako spominja: »Nato smo se razšli. Stisnili smo si roke, v duši temna čustva glede bližnje prihodnosti, a vsakdo pripravljen, da zavzame svoje mesto na veliki nacionalni fronti, ki se je spet začrtala v zgodovini slovenskega naroda.« 102
30. marca 1941 sta torej v pisarnah banovinske uprave potekala dva sestanka. Franc Snoj se je prvega leta 1948 spominjal takole: »V nedeljo dne 30. 3. 1941 dopoldne me je takratni ban dr. Natlačen poklical v pisarno na banovini. Tam sem že našel Marka Krajnca, Mihelčiča in menda je bil navzoč tudi Adlešič. Čakali so v strankarski sobi, ker je bil Natlačen zadržan. Pri Natlačenu je bil takrat bivši minister Pucelj. Ko je Pucelj odšel, smo se zbrali v pisarni Natlačena. Ta nam je povedal, da je prišel Pucelj ponuditi svoje sodelovanje z ozirom na težek položaj in nevarnost vojne. Dr. Natlačen je poročal o trenutnem položaju ter je izrazil mnenje, da je vojna neizogibna. Med razgovorom je prišel dr. Kuhar, ki na sestanek ni bil povabljen in je na svojo lastno iniciativo iskal bana. Povedal je, da se je odločil, da gre v inozemstvo, ter je hotel v zvezi s tem govoriti z banom. Takoj se je pričel razgovor o potrebi, da bi nekaj ljudi odšlo v inozemstvo. Gabrovšek se je takoj ponudil. Dogovorjeno je bilo, da naj Kuhar in Gabrovšek odideta v Beograd in naj od tam preko Grčije skušata priti do Londona. Nato je pričel razgovor o posledicah, ki jih bo vojna imela za Slovenijo. Bilo je jasno, da se Slovenija dolgo ne bo mogla držati ter da bo fronta v najboljšem slučaju šla preko Gorjancev. Dogovorjeno je bilo, da za slučaj okupacije politično eksponirani ljudje ne smejo prevzemati nikakih odgovornih funkcij, ljudje na gospodarskih pozicijah (zadružne zveze, zbornice itd.), pa naj ostanejo na svojih mestih in skušajo varovati interese prebivalstva.103
V ponedeljek je bil Kuhar še v redakciji Slovenca. Do konca je uničil svojo korespondenco, o svojem bližnjem odhodu v tujino pa ni smel povedati nikomur. Sodelavci so klub temu opazili, da se nekaj pripravlja. Prvi je odšel iz Ljubljane Franc Gabrovšek. Kuhar je v torek še ostal v Ljubljani; tam je zbral nekaj svojih knjig in zemljevidov o zgodovini slovenskega naroda, da jih bo odnesel s seboj. Tudi doma ni smel ničesar povedati. Domačim je zaupal le to, da mora iti v Beograd, da bo tam pomagal predsedniku dr. Kulovcu104 in da je čisto verjetno, da ga dalj časa ne bo domov. Sam se tega tako spominja: »Toda tudi doma ni bilo mogoče prikriti resnice. Nikdo ni govoril o slovesu za dolgo dobo, a vsi smo čutili, da se poslavljamo, za dolgo, morda za vedno. Toda resnico smo okorno prikrivali drug pred drugim. Do večera so bili kufrčki pripravljeni. Obiskal sem še nekaj političnih mož, sprejel iz rok g. dr. Česnika neko denarno vsoto za stroške emigracije, nato v spremstvu zvestega Viktorja odšel na kolodvor. Drugi domači so ostali na domu.«105
Nato je odpotoval. Ob osmih zvečer ga je vlak odpeljal proti Beogradu. Šel je na pot, ki ji ni videl cilja, na fronto, ki se razteza po vsem svetu in na kateri se bo morala izboriti tudi usoda njegovega dragega slovenskega naroda. Ko se je od Ljubljane do hrvaške meje vozil skozi temno noč, se je poslavljal od slovenskega naroda in od svojih dragih že ostarelih staršev, ki niso slutili, kam odhaja njihov sin: »Poslavljal sem se od slovenske zemlje, od slovenskega naroda … Tako tiho je bilo to slovo. A tako polna je bila duša lepih misli, ki bi jih bil rad to zadnjo noč razlil po vseh slovenskih dušah, da bi v skupni prisegi postali močni vsi, in vsi šli v hudo bodočnost s trdnim zaupanjem v Boga, ki je bil vodnik slovenskega naroda skozi vso njegovo težko, a lepo zgodovino.«106
V Beogradu je hitro našel dr. Franca Gabrovška. Stopila sta v stik s slovenskima ministroma Kulovcem in Krekom107, da bi skupaj našli najprikladnejšo pot. Kuharju je pripadla naloga, da pridobi potrebne listine za potovanje v tujino in da stopi v stik z angleškim poslaništvom. Pred njima so bile zdaj še tri nujne naloge: »1. dobiti še v petek dne 4. aprila vse potrebne potne listine, 2. spremeniti denar, ki sva ga dobila za emigracijo, v angleško in ameriško valuto, 3. odločiti se, če potujeva takoj iz Belgrada sama in v smeri, ki se nama zdi najbolj modra, ali če se priključiva vladi in deliva njeno nadaljno usodo.«108
Ni pa šlo vse čisto gladko. Prišlo je do birokratskih zavlačevanj in zato se Kuhar ni utegnil sestati z g. Dewom na angleškem poslaništvu, kakor je bilo domenjeno. Šele popoldne tega dne so se stvari uredile in Kuhar je dobil diplomatski potni list. Tudi g. Dew z angleškega poslaništva jima je obljubil, da bodo vse potrebne listine poslali v Atene, kjer jih bo lahko prevzel. Zvečer so se vsi še zadnjič zbrali v kabinetu dr. Kulovca, kjer sta prevzela podpisana polnomočja, s katerima ju je Slovenska ljudska stranka pooblastila, da jo v vsakem pogledu zastopata oziroma ukreneta vse, kar se jima bo zdelo potrebno za izvedbo njenega programa.
Medtem je v Beogradu postalo že čisto jasno, da bo hitro prišlo do vojne. Kuhar je zato poslal dr. Ahčinu109 v Ljubljano daljše pismo, v katerem mu je sporočil, da se hitro bližamo vojni; da se nova vlada trudi, da bi ohranila mir, da pa njen »nevidni del« povzroča to, da le stopamo v vojno; da se Hrvati še niso odločili in da tudi pri njih uradno še držijo jugoslovansko karto, njihov »nevidni del« pa prav tako računa še na druge možnosti; da se moramo tudi Slovenci hitro pripraviti, zato bosta z dr. Gabrovškom nosilca »oficielne« politike Slovencev, na slovenski zemlji pa bo potrebno pripraviti vse za rešitev ljudi, da ne bi preveč trpeli.110 Kuhar nato modro ugotavlja: »Toda nadaljni potek vojnih dogodkov je pokazal, da so kapetani in politiki levičarske opozicije angleško tajno službo napačno informirali, da jim je tudi ona nasedla in da je zaradi teh zaporednih prevaranj Jugoslavija morala v vojno v trenutku, ko je bila najmanj pripravljena nanjo, da je bila žrtvovana, ne da bi Anglija od tega imela niti najmanjšo korist, jugoslovanski narodi pa so bili pahnjeni zaradi zločinsko sebičnih računov političnih sebičnežev in nekih mladih brezvestnih častnikov v neizmerno trpljenje. Toda pozneje na potu v emigracijo smo imeli priliko izvedeti še za druge podrobnosti o skrivnostnem državnem udaru z dne 27. marca,111 ki v celem obsegu potrjuje nacionalno stališče, ki ga je v dneh krize zavzel voditelj Slovencev dr. Kulovec.«112 Takšno je bilo turobno vzdušje, v katerem so se 4. aprila na beograjskem kolodvoru poslavljali člani jugoslovanske vlade na begu v tujino. Naval na zadnji civilni vlak je bil ogromen. Če dr. Krek113 ne bi izposloval za svojo družino, ženo Malko, sina Aleša in gospodično Bredo, posebnega kupeja, v katerem sta imela rezervirana sedeža tudi Kuhar in Gabrovšek, tudi onadva ne bi mogla iz Beograda.
_______
[96] Kuhar, Alojzij: Beg iz Beograda aprila 1941. Studia slovenica, Ljubljana-Washington, D. C. 1998, str. 10.
[97] Arnež, Janez: Slovenska ljudska stranka 1941–1990. V: Historični seminar 4: Zbornik predavanj 2001–2003. Ljubljana 2003, str. 245.
[98] Kuhar, Alojzij: Avtobiografija. V: Pogledi, glasilo inštituta Studia slovenica, št. 46 – 47, maj 2001, str. 2.
[99] Vlada generala Dušana Simovića, ki je prevzela delo pod oblastjo mladoletnega kralja Petra II, ko je ob državnem prevratu moral odstopiti knez, regent Pavle Karađorđević.
[100] Kuhar, Alojzij: Beg iz Beograda aprila 1941. Studia slovenica, Ljubljana-Washington, D. C. 1998, str. 11.
[101] Na seji v banovem kabinetu so bili: podpredsednik stranke Franc Snoj, ljubljanski župan Jure Adlešič, gl. urednik Slovenca dr. Ivan Ahčin, ravnatelj zadružne zveze dr. Franc Gabrovšek, bivši poslanec Miloš Stare, ravnatelj pokojninskega zavoda dr. Fran Milavec, industrijalec Ivan Avsenek in Alojzij Kuhar.
[102] Kuhar, Alojzij: Beg iz Beograda aprila 1941. Studia slovenica, Ljubljana–Washington, D. C. 1998, str. 13 – 14.
[103] ARS (Arhiv Republike Slovenije), Zaslišanje Franca Snoja dne 19. julija 1948, str. 1446.
[104] Dr. Franc Kulovec (1884–1941), slovenski duhovnik, politik in novinar. Decembra 1940 je po smrti dr. Antona Korošca postal predsednik Slovenske ljudske stranke in si zelo prizadeval za avtonomijo Slovenije. 6. aprila 1941 je umrl med nemškim bombardiranjem Beograda in bil ena izmed prvih žrtev 2. svetovne vojne.
[105] Kuhar, Alojzij: Beg iz Beograda aprila 1941. Studia slovenica, Ljubljana-Washington, D. C. 1998, str. 14.
[106] Prav tam, stran 14 – 15.
[107] Dr. Miha Krek (1897–1969), slovenski pravnik in politik. V vladi Cvetković-Maček je bil decembra 1940 imenovan za ministra za šolstvo, ob Kuharjevem obisku pa je bil minister brez listnice.
[108] Kuhar, Alojzij: Beg iz Beograda aprila 1941. Studia slovenica, Ljubljana–Washington, D. C. 1998, str. 21.
[109] Ivan Ahčin (1897–1960), slovenski teolog, katoliški sociolog, publicist in politik. V letih od 1929 do 1941 je bil glavni urednik Slovenca.
[110] Kuhar, Alojzij: Beg iz Beograda aprila 1941. Studia slovenica, Ljubljana-Washington, D. C. 1998, str. 23.
[111] Državni udar je izvedla skupina prozahodno usmerjenih srbskih nacionalističnih oficirjev jugoslovanskega letalstva, ki je imela podporo britanskih obveščevalnih služb. Velika Britanija je bila takrat edina sila, ki se je borila proti silam osi, zato si je prizadevala, da prepreči priključitev Jugoslavije k Trojnemu paktu.
[112] Kuhar, Alojzij: Beg iz Beograda aprila 1941. Studia slovenica, Ljubljana-Washington, D. C. 1998, str. 26.
[113] Miha Krek (1897–1969), pravnik in politik; politično je deloval od 1921 v okviru SLS. 1935 je postal minister v vladi JRZ, spomladi 1941 pa minister za šolstvo. Aprila 1941 se je umaknil v tujino in bil član begunske vlade do avgusta 1943. Leta 1944 je ostal v Rimu, oktobra 1947 pa se je preselil v ZDA, Cleveland, Ohio.