Ddr. Alojzija Kuharja so po uspešni promociji vabili kot predavatelja na več znanih univerz, a se je vsem prijazno zahvalil za povabila, ker za tako delo ni čutil nobenih nagnjenj. Tudi dovolj zdravega se ni počutil, ker se mu je zdelo, da za tako dejavnost nima več živcev in potrpljenja. Zato si je po študiju za svoj dom izbral zdravilišče Warley na periferiji Londona in bil tam hišni duhovnik. Stanoval je v hiši, ki je gledala na ogromen vrt. Kulisa temu vrtu je bil venec sadnega drevja, za katerim se je razprostiral »kake tri johe velik gozdiček, kjer se med smrekami, borovci in cipresami stiskajo breze, bukovje in pa lovorjevi grmi ter drugo drevje«, ki mu Kuhar ni poznal imena. Veliko časa mu je ostajalo za branje in pisanje, lotil pa se je tudi poljedelskih opravil in urejanja zanemarjenega gozda. Skrbel je za kokoši, omislil si je čebele, zato so ga zanimali panji kranjiči. Bratu je med drugim zapisal tudi to: »Jutri na primer bom začel kositi travnik po naši navadi in bomo vsi zaskrbljeni gledali proti tukajšnjemu ”Macigoju”, če se morda ne bliža kaka … nevihta.«187
Zgornje vrstice prepričljivo izpričujejo, kako zelo navezan je bil Alojzij Kuhar na svoj dom, skromno Prežihovo bajto pod okriljem Uršlje gore. Vsi Kuharjevi sinovi: Lovro (Voranc), Alojzij (Lojz), Ivan (Anza) in Avguštin (Gustelj) so bili tu doma, ko njihova najnežnejša mladost še ni minila. Od tu so se pričele njihove poti v svet v letih, ko se še niso prav zavedali, kaj pomeni biti odtrgan od doma, ki človeku lahko predstavlja najlepšo svetlobo in idealizirano lepoto. »Popotniki« so bili pravzaprav le trije bratje, saj je Ivan Kuhar moral ostati pri ostarelih starših in skrbeti za domačijo na Preškem Vrhu. Ker je bila Prežihova bajta topel in ljub dom za vse Prežihove »pobe«, je torej čisto normalno, da je velika večina pisem, dopisnic in fotografij, ki so jih bratje Kuharji pošiljali v domovino, bila naslovljena na Ivana Kuharja, gospodarja na Prežihovi bajti. Vsem bratom je bilo skupno, da so se kljub različnemu političnemu prepričanju imeli srčno radi; kjerkoli so že bili po svetu in karkoli so že počeli, so v svojem srcu nosili ljubo Mežiško dolino in ta skromni dom na sončni rebri Preškega Vrha.
Ko je brat Voranc hudo zbolel na srcu in se je njegova sladkorna bolezen še poslabšala, je s pomočjo pisem bratoma Avgustu in Alojziju prosil za zdravila, ki jih tisti čas v Jugoslaviji ni bilo mogoče dobiti. Alojziju je takrat preko Avgusta sporočil, da je njegova bolezen »kardijalne prirode«. Kljub hudi bolezni je Voranc ohranil svoj tradicionalni smisel za »bratovski dialog«: »Jaz ga prosim, naj mi pomaga, ker se tam še dobijo dobra zdravila. Naj nikar ne gleda gor v kakšen kot, naj mi le pošlje zdravila.«188
Nato mu je dobri brat Alojzij pošiljal cele »rukzake« zdravil, da bi mu kar se le da olajšal zdravstvene tegobe. Ko pa je uvidel, da je z bratovim zdravjem nekaj le hudo narobe, mu je svetoval, da pokličejo duhovnika, da bi ga dal v poslednje olje. Voranc seveda na to ni pristal, brata pa sta se kljub temu imela še naprej rada.
Lepe spomine na to obdobje Kuharjevega dela ima nekdanji mežiški duhovnik Jože Lodrant: »Boter (dr. Franc Sušnik) me je nekoč povabil s seboj na obisk k Prežihom. Tedaj so živeli še Vorančeva in Lojzova pa Gustlnova mati, da sem jih spoznal. Prav zato, ker je bil svet poln Voranca, je radovednost vendar razigrano lovila tudi vesti o drugem, a tisti čas ”nespodobnem” velikem Kuharju. Bila je polna prisrčne in nagajive privoščljivosti, kako pač revolucija vendarle le ni čista kot solza. Vorančev brat je poslal svečnike, reliefne podobe križevega pota in še marsikaj za domačo farno cerkev. Še najmanj pa je zavračal sam Voranc zdravila, ki mu jih je brat duhovnik in politik iz drugega tabora pošiljal.«189
Kljub temu da je bil ddr. Kuhar v Angliji osamljen in je hrepenel po koroški deželi, je le imel tam nekaj zelo dobrih prijateljev. Dne 25. marca 1950 je, ker je bil njihov dober družinski prijatelj, kot slovenski duhovnik v Angliji poročil znana slovenska zakonca Doro Žebot Lavrenčič in Draga Lavrenčiča.190
Dora Žebot Lavrenčič je sestra Cirila Žebota. Ob simpoziju oktobra 1993 v Kotljah je na kratko opisala svoje spomine na dr. Kuharja in med drugim povedala tudi to:
»Dr. Kuharja sem osebno dobro poznala. Bil je družinski prijatelj in je tudi posredoval, da sem dobila dovoljenje skupno z mamo za naselitev v Britaniji, kamor smo prišli iz Avstrije. Njegovo delo za slovenske begunce v Angliji sem nekoliko opisala v članku v Slovencu. Veliko sem se pogovarjala z njim o njegovem spornem pozivu v oddaji po radiu BBC za domobrance doma, naj se pridružijo partizanom, ki ga je vseboval tudi eden njegovih radijskih komentarjev iz Londona. Žal mu je bilo, da je povzročil toliko ogorčenja v protikomunističnem taboru, toda čutil je za svojo dolžnost, da pove protikomunističnim borcem, da ne bodo naleteli na razumevanje pri Angležih in jim je hotel pomagati. Ko je po vojni izvedel za vso resnico, je razumel, da združitev s partizani ni bila mogoča, tudi če bi si domobranci na ta način hoteli pomagati. Londonska begunska vlada vsekakor ni bila dobro obveščena o dogajanjih v Sloveniji in kolikor je bila, ni imela moči. Dr. Kuhar me je naprosil, da sem uredila njegovo korespondenco predmetno in po osebah, kar sem si štela v čast, ker mi je očividno povsem zaupal. Seveda je vse ostalo zaupno in tudi, ko bi zdaj hotela prihodnjim rodovom posredovati njegovo bogato zapuščino o političnem delovanju Slovencev v vojnih in povojnih letih v tujini, bi tega ne mogla po spominu. Njegovi arhivi so bili izročeni dr. Kalanu v ZDA, naslova žal nimam (New York), Snojev dnevnik pa njegovemu bratu duhovniku Snoju v Kaliforniji.«191
Tega obdobja Kuharjevega življenja in dela se dobro spominja tudi Drago Lavrenčič, mož Dore Žebot – Lavrenčič: »Dr. Kuharja sem spoznal v letu 1947, po prihodu v Anglijo, ko je pripravljal svojo doktorsko disertacijo na univerzi v Cambridgu. V hipu sva govorila na isti valovni dolžini. V Ljubljani sem redno poslušal njegove komentarje prek BBC in že tedaj sem cenil njegove umske sposobnosti in razgledanost. Za dr. Kuharja sem bil pa sam tem bolj zanimiv, ker sem bil komaj nekaj več kot leto dni zdoma in sem mu mogel iz prve roke poročati o dogajanju v domovini. Najbolj ga je bolela izročitev domobrancev. Obenem je bilo tedaj seveda že popolnoma jasno, da so komunisti izročene ljudi pobili. Dr. Kuhar se je čutil osebno zelo prizadetega v tej zvezi. Že takoj prvi dan najinega razgovora mi je razodel podrobnosti glede znanega govora, ki ga je imel spomladi leta 1945, ko je prek BBC slovenske domobrance pozval, naj se pridružijo partizanom. To so tedaj v Ljubljani zvečine tolmačili, da gre za nekakšno zvijačo in da niti Kuhar niti Angleži dejansko ne pričakujejo, da bodo domobranci kaj takega storili. Dr. Kuhar mi je povedal, da je v času, ko je imel tisti govor, njegov vpliv v Londonu že močno upadel, ker šef Slovenske katoliške stranke dr. Miha Krek ni bil več v begunski vladi in so Angleži nekomunistične jugoslovanske emigrante dosledno odrivali, ker so že sklenili popolnoma sodelovati s Titom. Vendar je dr. Kuhar vseeno še imel nekaj zvez na angleškem zunanjem ministrstvu, ki jih je uporabljal za to, da bi angleški vladi predočal položaj v Sloveniji in zlasti še nevarnost totalnega komunističnega prevzema oblasti. Glavna ost njegovih dopovedovanj je bila vedno v tem, da bi opravičil domobransko gibanje, kot edino možnost samoobrambe v času, ko so komunisti sistematično ubijali vse svoje politične nasprotnike, dejanske in potencialne. Dr. Kuhar je zlasti poudarjal, da ni govora o tem, da bi bili domobranci naklonjeni Nemcem ali bi odobravali ”novi red”, ki so ga nacisti ustvarjali. Zvečine da gre za katoliško mladino, med tem ko je bil nacistični bes še posebej naperjen prav proti slovenski katoliški cerkvi. Toda ko je spomladi leta 1945 dr. Kuhar ob neki priložnosti zopet obiskal svojo zvezo na Foreign Officu, so mu pokazali fotografijo z domobranci, prisegajočimi Hitlerju na ljubljanskem stadionu. Ob tej priložnosti so bili angleški uradniki z dr. Kuharjem zelo osorni (mi je rekel), ker so imeli vtis, da jih skuša prevarati. Na koncu so Angleži dr. Kuharju predočili, da bodo domobrance v primeru, da bi se jim po vojni predali, morali izročiti Titovi vojski po sporazumu, ki je bil tedaj že sklenjen med Londonom in Beogradom.«192
Zelo lepe spomine na dr. Kuharja ima tudi Geoffrey Stuttard, mož Anke Žebot Stuttard, sestre nam že znane Dore Žebot Lavrenčič:
»Prvič sem se srečal z dr. Kuharjem avgusta leta 1946 v Cambridgu v Angliji, kamor sem se vrnil na univerzo po petih letih službovanja v angleški vojski. Od takrat sem bil z njim redno v stiku, dokler ni leta 1950 odšel v ZDA. Pozneje sem ostal v zvezi z njim prek svoje žene in predvsem še njene matere gospe Žebot, žene Franja Žebota. Srečanje z dr. Kuharjem je bilo emocionalno tako zanj kot za mojo takratno zaročenko Anko Žebot. Z njo sem se dogovarjal pri krajevnem duhovniku o najini poroki v katoliški cerkvi v Cambridgu, ko je duhovnik na najino presenečenje dejal: ”Zakaj pa vaju ne bi poročil duhovnik iz Slovenije? Ali ne vesta, da je v Cambridgu katoliški duhovnik Kuhar, ki je prišel iz Slovenije?” Zmenili smo se, da se srečamo v univerzitetni knjižnici. In ta sestanek ga je povezal s hčerko enega njegovih najboljših prijateljev Franja Žebota, o čigar družini ni imel skoraj nobene novice. Zelo se je začudil, da je bila Anka v Cambridgu. Povedala sva mu, da je po dolgotrajnem postopku prišla v Anglijo kot begunka iz Špittala v Avstriji in da se bova poročila meseca septembra. Od tega trenutka dalje je bil dr. Kuhar del najinega življenja v Cambridgu. Anki je poklonil pristno slovensko narodno nošo, v kateri se je poročila, in je vse uredil tako, da bi naju on poročil. Na žalost mu je bolezen, za katero je bolehal in zaradi katere je na koncu umrl – sladkorna bolezen – preprečila načrt. Toda sestavil je ganljiv poročni nagovor, ki naj bi ga prebrali v cerkvi, tako da bi angleški gostje izvedeli o Žebotovi družini in Sloveniji, kajti okoliščine so bile take, da ni mogel biti navzoč noben Slovenec …
V Cambridgu je živel v hiši nekega irskega cerkvenega reda in nekam čudno, eden njegovih najboljših prijateljev je bil turški profesor M. Turhan z istambulske univerze. Spoznala sta se v univerzitetni knjižnici, kjer je dr. Turhan posvečal delo znanstvenemu raziskovanju, dr. Kuhar prav tako, in to sta bila dva raziskovalca, ki sta oba popila nešteto skodelic kave, kar ju je združilo tako, da se je dr. Turhan na koncu preselil v hišo, kjer je prebival Kuhar in sta nadaljevala svoje diskusije v nedogled ob skodelicah kave.
Kuharjeva soba je postala nekakšna ”kavarna” s Kuharjem kot osrednjo osebnostjo, ki je govoril gostom v nedogled in jim serviral kavo… Na tega izjemnega človeka, ki je združeval znanstveno delo s humanostjo in modrost s humorjem, imam samo prijetne spomine.«193
V domovino je v tem času Kuhar razen bratu Gusteljnu največkrat pisal Alojziji Kuhar, vdovi pokojnega brata Ivana (Anzana) Kuharja, in njenim. Ivanova in Lojzkina hčerka Ana Kuhar, por. Ristič, še hrani nekaj pisem. V ne preveč natančno datiranem lastnoročnem pismu, pisanem na praznik sv. Janeza Evangelista (verjetno leta 1949) piše v uvodu: »Ljuba Lojza, na današnji dan hočem pisati Tebi in Gusteju in s tem združiti v spominu na + očeta in + brata, ono in one, kar mi je bilo in je še najbolj dragoceno doma.«194
V nadaljevanju ji sporoča, da je njeno pismo prišlo za njim na njegov novi dom ravno na božič in mu je bilo pri srcu tako, kot da bi na njegova vrata potrkala domovina. Sedaj prebiva v stari kmečki hiši na podeželju sredi Anglije in pravi, da je tam nazadnje maševal katoliški duhovnik pred davnimi 400 leti. Tistega duhovnika pa so takrat prijeli in obesili in še danes se tisti del njive imenuje »na gavgah«195. Tokrat pa je bila pri njegovem mašniškem opravilu celotna kmečka družina s hlapci in deklami vred. Nato nadaljuje:
»Tvoje pismo je bilo bolj žalostno. Kako rad bi pomagal. Pa kaj morem jaz. Kako rad bi, da bi vsaj otroci odraščali v sreči in da bi jim ne manjkalo ne kruha in ne veselja. Tudi, če bi prišel domov, kar bi tako rad, ne bom za nobeno pomoč, ampak le v nadlego. Kar morem, je samo to, da Te prosim, da zaradi otrok potrpežljivo nosiš križ, težak križ, ki ti ga je Bog naložil, ker ve, da si močna v duši, tako da bodo otroci, ko Tebe in mene več ne bo, imeli v sebi spomin na junaško mater, ki jim je s svojim zgledom pokazala, kako je treba živeti … Vaš ljubeči stric Alojzij.«196
V drugem pismu z dne 1. februarja 1950 ji sporoča iz Marillac Sanatoriuma podrobnosti glede želenega mikroskopa, ki naj bi ga jim priskrbel v Angliji in jo prosi za natančnejše podatke, »da bom kupil pravega, ne pa takšnega, ki ne bi koristil.«197 Obvešča jih tudi, da če konzulat ne bo odobril pošiljke, že ve za nekoga, ki mu je obljubil, da bo mikroskop vzel seboj, ko bo potoval v Jugoslavijo. V nadaljevanju se ji je zahvalil, ker je bila v Kotljah na grobovih, pa tudi za vse pozdrave, ki jih je zanj prinesla iz Kotelj. Ker je bil v zadregi glede pravilnih mer za otroške obleke njenih hčerk, ji je tokrat pisal: »Odslej bom poslal štof in date tam napraviti. Knofe, cvirne, drukerje in tako ropotijo bomo priložili. Saj tudi ti potrebuješ in pa mati. … Gustej mi je pisal o Vorančevi bolezni. Menda malo gre na bolje. Zvedel je tudi, da bosta z Martinijem [Darinkom] šla k njemu in je tega zelo vesel.«198 Alojzij Kuhar še ni slutil, da gre z zdravjem njegovega brata Voranca strmo navzdol.
Tretje pismo jim je Alojzij poslal na Stražišče 14. aprila 1950, ko je bil Voranc že skoraj dva meseca pokojni: »Gustej mi je poslal Obzornik iz Maribora, kjer je na prvi strani slika, kako brata v Kotljah nesejo na pokopališče. Vidi se Štalekarjeva hiša v ozadju. Na sliki sem spoznal samo tri: Lužnika, Hrvata in Pavšerja. Tudi Lubas je menda med prvimi, pa ne vem, če sem prav videl. Drugih ne poznam.«199
Drugače jim v tem pismu piše o starih oblačilih za dom in za delo, ki jih je v Angliji na pretek in jih jim bo poslal. Potem se začudi: »Nisem vedel, da je Kravperski Francej tudi že pri sveti Marjeti. Midva sva se rodila skoraj na isti dan in sva bila od otroških dob naprej velika prijatelja, ne samo bratranca. Torej tudi mrtev! Siromak! Koga pa bom še pri življenju našel, ko se vrnem? Nikogar več ne bom poznal v Kotljah. Vsi, ki sem jih poznal, bodo ležali za zidom svete Marjete. Ali ni to hudo?«200
Četrtič pa se jim je oglasil še 4. maja 1950 z dopisnico s poštnim žigom Brentwood, Essex.201
Svoje pisanje je sklenil na naslovni strani dopisnice (druga karta): »Poslal bom jutri tudi malo kave, saharina, bombonov in čokolade. To razdeli med otroke, ki bodo šli k prv. sv. obhajilu. In povej jim, da naj molijo tudi za vso domovino in za vse ljudi, in tudi zame. Prisrčno poljublja stric Alojzij.«202
V prijazni in domačni okolici zdravilišča Marillac Sanatorium v Warleyu (Essex) na periferiji Londona je Alojzij Kuhar 21. junija 1950 sam in v tišini praznoval svoj god, v pismu bratu Avgustu pa je takrat zapisal:
»… Jaz pa sem na take dneve raje sam in so mi misli romale po domačih krajih. Kako čudno je to, da čedalje sem časovno oddaljen od doma, tem čisteje ga vidim v vsej njegovi lepoti, ki zaliva in ljubeznivo pokriva vse, kar bi v spominih lepoto motilo. Rože mi lezejo skozi okno. Trata je vsa zelena daleč tja do gozda, ki kot zastor skriva pot domov. Jutri zjutraj pa bo ob pol petih zavriskal črni kos, in odgovoril mu bo koncert tega čudovitega pevskega zbora, ki mi poje podoknico vsako jutro in me vsak večer spremlja k počitku.«203
O svojem delu za širšo skupnost pa Kuhar v avtobiografiji piše tako: »Po diplomi v Cambridge-u sem bil nameščen kot domači kaplan v nekem jetičnem sanatoriju v predmestju Londona, v Brentwoodu in istočasno kot kaplan jugoslovanskih prostovoljnih delavcev katoliške vere. Zato sem moral potovati po Angliji, da sem prišel do Slovencev in Hrvatov, ki so delali v premogovnikih Walesa in Durhama, v tekstilnih tovarnah v Midlandu in v poljedelskih središčih na Škotskem. Junija 1950 so me poklicali priti v USA, da sodelujem v Odboru za Svobodno Evropo, tiskovni oddelek.«204
_______
[187] Mrdavšič, Janez: Dr. Alojz Kuhar: Skica za oris njegovega življenja in dela. Ravne na Koroškem 1998, str. 33.
[188] Pismo Voranca bratu Avgustu z dne 19. 1. 1950. ZD XII, str. 53.
[189] Lodrant, Jože: Dr. Alojziju Kuharju v hvaležen spomin. V: Hotuljska cerkev slavi. Kotlje 1992, str. 45.
[190] Na hrbtni strani fotografije piše: »V Angliji. / Slovenska nevesta s slovenskim duhovnikom, ki jo je poročil s slovenskim ženinom. / 25. marca 1950 / Alojzij Kuhar.«
[191] Žebot Lavrenčič, Dora: Spomini Žebotovih. V: Zbornik o dr. Alojzu Kuharju. Kotlje, oktober 1993, str. 56 – 57.
[192] Lavrenčič, Drago: Spomini na dr. Alojzija Kuharja. V: Zbornik o dr. Alojzu Kuharju. Kotlje, oktober 1993, str. 59 – 60.
[193] Stuttard, Geoffrey: Dr. A. Kuhar (Prevedla Dora Žebot). V: Zbornik o dr. Alojzu Kuharju. Kotlje, oktober 1993, str. 64 – 65.
[194] Kuhar, Alojzij: Na kmetih sredi Anglije: Ljuba Lojza. Nedatirano pismo Lojzi Kuhar pisano na praznik sv. Janeza Evangelista [predvidoma 1949], rokopis, str. 1. Last Ane Ristič, Kotlje.
[195] Narečni izraz »na gavgah« = na vislicah.
[196] Kuhar, Alojzij: Na kmetih sredi Anglije: Ljuba Lojza. Nedatirano pismo Lojzi Kuhar pisano na praznik sv. Janeza Evangelista [predvidoma 1949], rokopis, str. 2. Last Ane Ristič, Kotlje.
[197] Kuhar, Alojzij: Ljuba Lojza in otroci. Pismo z dne 1. februarja 1950, tipkopis. Last Ane Ristič, Kotlje.
[198] Prav tam.
[199] Kuhar, Alojzij: Ljuba Lojza, otroci in starši. Pismo z dne 14. aprila 1950, tipkopis. Last Ane Ristič, Kotlje.
[200] Prav tam.
[201] Kuhar, Alojzij: Ljuba Lojza, otroci and starša. Dopisnica z dne 4. majnika 1950, rokopis. Last Ane Ristič, Kotlje.
[202] Prav tam.
[203] Mrdavšič, Janez: Dr. Alojz Kuhar: Skica za oris njegovega življenja in dela. Ravne na Koroškem 1998, str. 33.
[204] Kuhar, Alojzij: Avtobiografija. V: Pogledi, glasilo inštituta Studia slovenica, št. 50 – 51, november 2001, str.
