»Pokristjanjevanje Slovencev in nemško-slovanska etnična meja v vzhodnih Alpah« v slovenščino
Jožko Kert, takratni predsednik Kulturnega društva Mohorjan Prevalje, je v uvodu slovenske izdaje pojasnil, kakšna je bila pot do te izdaje: »… Dr. Janez Bratina – elektrotehniški strokovnjak v Železarni Ravne – mi je poslal kopijo angleškega izvirnika Kuharjevega Pokristjanjevanja Slovencev. S težavo sem se počasi prebijal skozi angleški izvirnik – in omagal. Ob tem pa se mi je porodila misel: zakaj ne bi imeli Slovenci prevod tega Kuharjevega znanstvenega dela? Septembra lani [2000] sem poslal besedilo svojemu gimnazijskemu profesorju Jožetu Plešeju – prevajalcu. In ta ga je brez uradnega naročila in drugih formalnosti prevedel in mi v začetku tega leta (2001) izročil prevod. Naše društvo Mohorjan je v teh letih svojega obstoja izdalo že nekaj knjig. Pričeli smo pripravljati teren za izdajo te knjige … Ob vsem tem smo se dogovorili, da bomo knjigo izdali skupaj s Koroškim muzejem z Raven na Koroškem in Mohorjevo iz Celovca, Celja ter Gorice. K slovenski izdaji smo pritegnili ugledne sodelavce … To je lep prispevek Koroške k pomenljivi 150. obletnici ustanovitve Mohorjeve družbe.«299
V predgovoru k slovenski izdaji, ki je izšla na 176 straneh, je dr. Ivan (Janez) Arnež, urednik angleške izdaje (New York-Washington) iz leta 1959, napisal nekaj o zgodovini zamisli za izdajo te knjige, ki jo je prehitela nepričakovana Kuharjeva smrt leta 1958. Med drugim je zapisal: »Pričujoče delo je ustvaril s takšno intelektualno močjo in poštenostjo, da bo vedno govorilo o njem: ”non omnis moriar”. S tem delom bo živel naprej. Dr. Kuhar je bil eden tistih nenavadnih ljudi, ki znajo ustvarjalno povezati različna področja intelektualne radovednosti in vse jasno predstaviti. Ta izčrpna analitična študija je rezultat podrobnega Kuharjevega raziskovanja …, saj je probleme obdelal z vseh teh gledišč.
… Pričujoče delo je del doktorske disertacije300 dr. Kuharja, ki jo je predložil na univerzi v Cambridgeu l. 1949. Besedilo samo je ostalo nespremenjeno in je objavljeno v celoti. Nekaj tipkarskih napak in nekaj nedoslednosti pri uporabi lastnih imen bi bilo potrebno odpraviti oz. poenotiti; kljub temu pa smo ohranili originalno obliko, ker smo domnevali, da je avtor morda uporabljal razne vire, kar je pripeljalo do različic pri krajevnih in osebnih imenih… Da bi zmanjšali velik obseg rokopisa, v to izdajo nismo vključili osem dodatkov, ki skupaj obsegajo 182 tipkanih strani… To učeno delo, napisano z ”aequo animo” v neutrudnem iskanju resnice, objavljamo zato, ker upamo, da bodo bralci v njem našli navdihujočo in spodbudno osebnost pokojnega dr. Alojzija Kuharja.«301
Dr. Peter Štih, izredni profesor na Filozofski fakulteti, Univerza v Ljubljani, je v dodatku obširneje spregovoril o objavljeni disertaciji dr. Alojzija Kuharja.302 Zapisal je, da se je zgodba o tej knjigi začela neposredno po koncu 2. svetovne vojne, ko se je Alojzij Kuhar umaknil iz politike, ker so ga zaradi njegovih govorov domobrancem na BBC kritizirali tako v domačih kot tudi v emigrantskih krogih v Londonu. Četudi je bil star že petdeset let, se je z mladostno zagnanostjo lotil raziskovanja. V nadaljevanju je nanizal podrobne podatke o pridobivanju želene literature, kar smo že opisali in pri čemer mu je pomagal tudi brat Voranc. Pospešeno se je lotil študija in je razmišljal celo o njegovem nadaljevanju:
»Jaz se bom trudil, da bo moje delo kaj prida in da bo vsaj to za menoj ostalo tukaj, kjer takorekoč nič ni napisanega o našem narodu. Morda se zna celo pripetiti, ako mi ta del uspe, da bom nadaljeval in šel v zgodovino čisto do novejših časov. Univerza tukaj je namignila, da bi tako delo pozdravila.«303
Okolje, v katerem ni bilo še skoraj ničesar napisanega o Slovencih, gotovo ni bilo vzpodbudno za njegovo delo, zato se je za pomoč pozanimal pri uglednih strokovnjakih, kot so bili: profesor ruske in balkanske zgodovine Dimitrij Obolenski, profesor bizantinistike in zgodovinar slovanskega sveta Francis Dvornik, profesorica in voditeljica slovanskega oddelka univerze v Cambridgeu Elisabeth Hill; v »tujini« pa je imel s stike s Hansom Pircheggerjem, profesorjem na univerzi v Gradcu in poznavalcem štajerske zgodovine, ter Franom Grivcem, profesorjem na univerzi v Ljubljani, ki si je ugled ustvaril z raziskavami ciril-metodove problematike. V nadaljevanju je dr. Štih obširno analiziral Kuharjevo delo in vsebine njegovega raziskovanja. V sklepnem delu je ugotovil, da je od nastanka pa do slovenskega prevoda Kuharjeve disertacije minilo več kot petdeset let, v tem času pa je znanost naredila ogromen napredek pri treh raziskavah, saj so tako arheologija, umetnosta zgodovina in druge vede prispevale pomembna nova odkritja, ki jih v času Kuharjevega raziskovanja pač še ni bilo. To dejstvo je zato potrebno imeti pred očmi pri vrednotenju in ocenjevanju Kuharjevega dela. V nadaljevanju je dr. Peter Štih naštel najpomembnejše vire za pokristjanjevanje prebivalcev Karantanije in Spodnje Panonije in v sklepu ugotovil: »Vrednost Kuharjeve študije kot znanstvenega dela je danes zaradi navedenih razlogov že sama po sebi nujno manjša, kot je bila v času svojega nastanka. Toda tudi že takrat bi številna mesta njegove knjige zahtevala popravke ali dodatna pojasnila, kajti mnoge stvari, ki jih navaja, bodisi niso v skladu s pozitivnimi dejstvi, bodisi je njihova interpretacija v želji podpreti svojo hipotezo zelo vprašljiva, če že ne nevzdržna.«304 V nadaljevanju pa ugotavlja: »Te podrobnosti v tem tekstu, ki je v prvi vrsti spremna beseda, lahko pustimo ob strani. Umestno se mi zdi opozoriti le na osnovni ténor Kuharjeve knjige, kjer je zgodnjesrednjeveška zgodovina razumljena in predstavljena – prejkone nezavedno – kot moderna nacionalna zgodovina. Temeljna značilnost te predstave je, da prenaša sodobne pojme in miselne kategorije v preteklost. Zaradi tega je v temelju napačno zastavljena že njena glavna hipoteza, ki vidi v pokristjanjevanju z Bavarske in v bavarski kolonizaciji načrtno narodnostno politiko germanizacije slovenskega narodnostnega ozemlja v današnji Avstriji, ki je posledično privedla do premika slovensko-nemške etnične meje z Donave tako rekoč na koroško Dravo. Kuhar v svoji knjigi ves čas govori o Slovencih kot o že povsem izoblikovani etnični in narodnostni skupnosti, ki da je obstajala že v zgodnjem srednjem veku… Takšna predstava je v nasprotju z zgodovinskimi dejstvi. kajti zgodnjesrednjeveški prebivalci današnjega slovenskega in širšega ozemlja se niso imeli za Slovence…«305 Malo naprej je dr. Štih ugotovil: »Jasno je torej treba povedati, da so Slovenci v zgodnjem srednjem veku zgodovinski mit.« Nato je naštel nekaj dokazov za to svojo teorijo.
V nadaljevanju Kuharjeve knjige je Mirko Osojnik prispeval zgoščen Kuharjev življenjepis.306 Publikaciji je dodana še Bibliografija ddr. Alojzija Kuharja za obdobje 1959–2001. Knjigo, ki obsega 176 strani, pa sklepa zapis Zamolčani rodoljub…307 izpod peresa pisatelja in filozofa mag. Vinka Ošlaka. Ker je avtor ljubeznivo dovolil, smo tudi našo publikacijo pomenovali tako: Ddr. Alojzij Kuhar, zamolčani rodoljub. Ošlak je v svojem prispevku natančno obrazložil tri darove ddr. Alojzija Kuharja. Kot prvi dar je omenil Kuharjevo zavzetost za urejeno vstopanje Slovencev iz njegove Mežiške doline v novo državno sestavo, ki se je takrat pač zdela odrešilna za ohranitev slovenstva, v Kraljevino Srbov, Hrvatov in Slovencev. Drugo dejanje je Alojzij Kuhar storil takrat, ko so raztrgali Dravsko banovino na tri dele, »kar je komunistom na območju pod italijansko okupacijo omogočilo izzivanje omejene državljanske vojne, do katere je potem tudi v resnici prišlo z nastankom samoobrambnih ”vaških straž” in poznejšim že več kakor le samoobrambnim Rupnikovimn domobranstvom. Tedaj je sodil dr. Alojz Kuhar med redke, vse preredke Slovence, ki se niso odločali niti za hudiča niti za belcebuba, temveč so trezno ohranjali svojo orientacijo, za katero so bili krščeni. Kuhar nikoli ni sprejemal komunističnega nasilja in totalitarizma, a prav tako malo je mogel sprejeti kompromis… z močmi zla, ki so bile za človeštvo in za slovenski narod še nevarnejše od komunizma.«308
Tretje domoljubno dejanje pa je bila Kuharjeva odločitev v izraženi zadnji volji, da vse svoje honorarje iz publicistične dejavnosti pokloni krškemu škofu dr. Köstnerju za financiranje slovenske prosvetne dejavnosti v koroških Tinjah. Vinko Ošlak je še ugotovil, da izdaja te knjige poskuša popraviti tudi to, kar so zagrešili drugi, ko so sistematično zamolčevali koroškega rodoljuba Alojzija Kuharja in si šele ob prevratu v letih 1990/1991, ko so se jim »odprle oči«, upali pogumno javno izgovoriti tudi njegovo ime. Na koncu je Ošlak dodal važno uredniško pripombo: »Z vidika sodobne zgodovinske vede bi morali Kuharjevo delo po dolgem in počez prečesati in popraviti, da nazadnje to ne bi bilo več njegovo delo. Zato smo se odločili pustiti besedilo tako, kakor ga je avtor v svojem času napisal. Danes bi sam gotovo vnesel vrsto popravkov … Tega ne more več storiti, to bodo v drugih knjigah naredili drugi zgodovinarji.«309
_______
[299] Kert, Jožko: Pot do slovenske izdaje Kuharjevega Pokristjanjevanja Slovencev. V: Kuhar, Alojzij: Pokristjanjevanje Slovencev in nemško-slovanska etnična meja v vzhodnih Alpah. Ravne na Koroškem–Celovec–Ljubljana–Dunaj, 2001, str. 4.
[300] Kuharjevi prijatelji v Ameriki so disertacijo izdali v dveh delih: 1. The Conversion of the Slovenes and the German-Slav Ethnic Boundary in the Eastern Alps (New York-Washington, 1959); 2. Slovene Medieval History: Selected Studies (New York–Washington, 1962).
[301] Arnež, Ivan: Predgovor. V: Kuhar, Alojzij: Pokristjanjevanje Slovencev in nemško-slovanska etnična meja v vzhodnih Alpah. Ravne na Koroškem–Celovec–Ljubljana–Dunaj, 2001, str. 7 – 8.
[302] Štih, Peter: Alojzij Kuhar in njegova knjiga o pokristjanjevanju Slovencev ter o nemško-slovanski etnični meji. V: Kuhar, Alojzij: Pokristjanjevanje Slovencev in nemško-slovanska etnična meja v vzhodnih Alpah. Ravne na Koroškem-Celovec-Ljubljana-Dunaj, 2001, str. 147 – 159.
[303] Mrdavšič, Janez: Dr. Alojz Kuhar: Skica za oris njegovega življenja in dela. Ravne na Koroškem 1998, str. 31.
[304] Štih, Peter: Alojzij Kuhar in njegova knjiga o pokristjanjevanju Slovencev ter o nemško-slovanski etnični meji. V: Kuhar, Alojzij: Pokristjanjevanje Slovencev in nemško-slovanska etnična meja v vzhodnih Alpah. Ravne na Koroškem–Celovec–Ljubljana–Dunaj, 2001, str. 153.
[305] Prav tam, stran 153.
[306] Osojnik, Mirko: Življenjepis dr. Alojzija Kuharja. V: Kuhar, Alojzij: Pokristjanjevanje Slovencev in nemško-slovanska etnična meja v vzhodnih Alpah. Ravne na Koroškem–Celovec–Ljubljana–Dunaj, 2001, str. 160 – 168.
[307] Ošlak, Vinko: Zamolčani rodoljub… V: Kuhar, Alojzij: Pokristjanjevanje Slovencev in nemško-slovanska etnična meja v vzhodnih Alpah. Ravne na Koroškem–Celovec–Ljubljana–Dunaj, 2001, str. 174 – 176.
[308] Prav tam, stran 174.
[309] Prav tam, stran 176.