»Nobeno delo, ki ga je izvršil človek v prilog svobode, torej v prilog kulture, ne izgine za vekomaj, ne ogenj ga ne more za vekomaj pokončati, ne meč! /…/ Ni dolgo tega, da sem videl delavce, ki niso ne strokovno, ne politično organizirani. /…/ V srdu in sramu sem pomislil: kaj niso celo ti ljudjé, ti neizobraženi, neorganizirani, ki jih je dostojni kulturni narod z zaničevanjem zavrgel in ki jih imenuje poživinjene – kaj niso celó ti ljudjé kulturni delavci?« (Ivan Cankar, Slovensko ljudstvo in slovenska kultura, 1907)
Nastanek delavstva v Celju sovpada s procesom industrializacije, vzporedno s tem so nastajala delavska društva z različno politično orientacijo; med prvimi je bilo socialistično Delavsko društvo za Celje in okolico, ki je nastalo že 1873. leta. Med njegovimi zahtevami so bile – poleg splošne in enake volilne pravice – zlasti socialne: krajši delovni čas in ukinitev otroškega dela. Celotno celjsko področje je imelo namreč proti koncu 19. stoletja že preko 4.000 delavcev, večina jih je sicer izhajala iz revirjev (rudarji), Štor (železarji), Liboj in Zabukovice (rudarji in steklarji), manj iz Celja (270 zaposlenih v Cinkarni, Westnova tovarna emajlirane posode je bila ustanovljena 1894. leta). K razvoju delavske zavesti so pripomogli delavci, ki so se tovrstnih idej navzeli v tujini, pa tudi drugi, npr. Rok Drofenik (1869–1903), ki je, dokler se ni iz Celja preselil v Trst, med delavci širil socialistične ideje. Tako se je oblikovala delavska identiteta in kultura.
Za območje Ljubljane je bilo na pobudo Ivana Cankarja leta 1909 ustanovljeno socialdemokratsko kulturno društvo pod imenom Vzajemnost. Poslanstvo društva je bila skrb za splošno izobrazbo ter širjenje kulture in naprednih idej med slovenskim delavstvom; v ta namen so razvijali različne kulturne in športne dejavnosti. Po razpustu društva leta 1913 – zaradi Cankarjevega predavanja Slovenci in Jugoslovani – so organizacijo še istega leta obnovili pod imenom Svoboda. Pod njenim okriljem so se začeli ukvarjati z organizacijo predavanj, knjižničarstvom, pevsko in gledališko dejavnostjo, športom, telovadbo, planinstvom ipd. Leta 1912, ko so društvo razširili na območje Kranjske, Štajerske in Koroške ter Primorske, je delovala že vrsta podružnic. Med nalogami Vzajemnosti/Svobode so bili izboljšanje položaja delavstva, ustanavljanje podružnic, knjižnic in čitalnic, prirejanje shodov, predavanj, tečajev, izgradnja delavskih domov, izdajanje publikacij, razvijanje športnih, kulturnih in drugih dejavnosti. In res, že leta 1920 je revija Svoboda poročala, da je ustanovljenih že 18 podružnic. Skratka, kot je povzela društvena revija, je bila Svoboda predvsem delavska kulturna zveza, ki je skrbela za splošno izobrazbo delavstva.
Zveza društev Svobod je imela v Ljubljani svojo centralo, v katero je bila vključena vrsta podružnic; delovale so v vseh večjih industrijskih središčih. Število aktivnih članov je bilo iz leta v leto večje. Večino članstva so sestavljali fizični delavci, nekaj je bilo tudi nameščencev (uslužbencev). V svojih vrstah je Svoboda združevala zlasti delavstvo; ženske so predstavljale le 10 odstotkov članstva, kar je po svoje razumljivo, saj je bilo med njimi tudi nizek delež zaposlenih. Po starostni strukturi je bila večina članov mlajših od 30 let, okrog 28 odstotkov jih je bilo starih nad 30 let. »Tako je Svoboda pretežno organizacija dozorele mladine. Pogreša pa se obrtni in industrijski naraščaj«, je zapisala revija Svoboda 1933. leta.
Znotraj podružnic so delovale različne kulturne in športne sekcije – najbolj dejavne so bile telovadne, gledališke, glasbene, knjižničarske, šahovske, atletske, izletniške in kolesarske –, knjižnice, ponekod tudi politične šole: »In kaj je bilo prvo in najuspešnejše sredstvo za prebujanje delavcev iz mrtvila in popolne nesamostojnosti? Izobrazba, in to bodisi v obliki agitacije ali propagande, lista ali brošure, igre ali pevskega zbora. Brez tega izobraževalnega dela ne bi bilo danes na svetu mogočnega modernega delavskega gibanja. Zato je delavska prosveta tudi v današnji dobi najzanesljivejši pomočnik vseh različnih panog delavskega gibanja.« Leta 1920 se je društvo preimenovalo v Delavsko izobraževalno zvezo Svoboda za Slovenijo, tri leta kasneje pa v Svobodo, delavsko telovadno in kulturno zvezo za Slovenijo. Leta 1925 se je znova preimenovalo, in sicer v Svobodo, delavsko, kulturno in telovadno zvezo Jugoslavije. Organizirali so Delavsko akademijo s strokovnimi predavanji, tudi v Celju, od leta 1928 je v okviru Svobode deloval Delavski oder. Ko je bilo s šestojanuarsko diktaturo prepovedano delovanje političnih strank, se je delavstvo lahko družilo le v društvih Svoboda, kjer se je ob kulturnem udejstvovanju vzgajalo v razredni socialistični zavesti.
Zveza Svobod je od leta 1929 imela tudi svojo založbo – Cankarjevo družbo, ki je (po zgledu katoliške Mohorjeve in liberalne Vodnikove družbe) do leta 1941 tiskala komplete štirih knjig, vključno s koledarjem, v nakladi okrog 6000 izvodov: »Že v prvem letu delovanja (1929–1930) je Cankarjeva družba zbrala 5000 članov. To je dokaz, kako si delavstvo želi sebi primernih knjig.« V Celju je bilo v prvem letu 68 naročnikov, v drugem pa že 144. Zveza je imela tudi svoj mesečnik – Svobodo, ki je izhajal v letih 1919–1920 in 1929–1936 ter je bil namenjen vzgoji delavske mladine v duhu proletarske solidarnosti in socializma.
31. decembra 1929 je Policijska direkcija v Ljubljani prepovedala delovanje telovadnih sekcij Svobode, in sicer na osnovi Zakona o društvih z ozirom na §12 Zakona o ustanovitvi Sokola kraljevine Jugoslavije. Svoboda je torej na področju izobraževanja in kulture med delavstvom delovala naprej, prepovedani so bili le telovadni odseki. Ta prepoved je veljala kar nekaj let; leta 1934 so za vse športe napovedali ustanovitev samostojne delavske športne zveze.
