Sprva je bila knjižnica namenjena le društvenim članom oz. prebivalcem šentjakobskega okraja, v naslednjih letih so jo pričeli obiskovati tudi prebivalci sosednjih okrajev, ob izbruhu 1. svetovne vojne pa že iz cele Ljubljane. Ko so po vojni začeli knjige pošiljati tudi po pošti se je število članov razširilo na vso tedanjo Slovenijo in celo Jugoslavijo. Knjige so pošiljali slovenskim uradnikom in vojaškim osebam, ki so službovali na različnih koncih države. Po pošti so oskrbovali tudi ljudi iz ljubljanske okolice, ki se niso uspeli uskladiti z urnikom knjižnice. Časopis Slovenski narod leta 1935 poroča, da prihajajo ljudje osebno celo iz Zagreba, velik krog bralcev, posebno med učitelji, pa ima knjižnica tudi v Prekmurju.
Knjižnica je znala promovirati svojo dejavnost. O stanju in širitvi svoje ponudbe je ljudi redno obveščala z imeniki oz. katalogi s poudarjenim vabilom na platnicah: »Knjižnica je namenjena vsakomur.« O svoji dejavnosti in poslanstvu je redno obveščala javnost tudi v časopisih liberalnega tabora Jutru in Slovenskem narodu. Leta 1923 se knjižnica v Jutru pohvali, da: »… nima več enega ozkega kroga bralcev iz svojega okraja, ampak uživajo njeno duševno hrano prebivalci vsega mesta, okolice in vseh večjih krajev Gorenjske, Dolenjske in Notranjske.« (Jutro, 16.12.1935, št. 294) Šentjakobska knjižnica je tako delovala v skladu z navodili ljudskim knjižnicam, ki so narekovala širjenje števila članov, vsem pa se morajo enako posvečati – od najrevnejšega do najbogatejšega, od neizobraženega do intelektualca. Posebno važno je bilo tudi članstvo pomembnih ljudi, ki naj bi pripomoglo k povezovanju in odpravljanju socialnih razlik med prebivalci. Šentjakobski knjižnici je uspelo privabiti med svoje člane znamenita ljubljanska župana Ivana Hribarja in Ivana Tavčarja.
Domnevamo, da je bilo med člani knjižnice največ tistih, ki so imeli najmanj denarja. Premožni ljudje so imeli doma svoje knjižnice, izobraženci prav tako ali pa so zahajali v strokovne knjižnice. Pred 2. svetovno vojno je bilo največ obiskovalcev med dijaki, študenti in gojenci raznih tečajev. Sledijo obrtniki in vajenci, vsi ostali so slabše zastopani. Kakšno skrb je knjižnica posvečala svojim članom lahko sklepamo tudi iz izrednega posluha pri prilagajanju urnika odprtosti. Kdaj je bila knjižnica dostopna bralcem so lahko zvedeli s platnic imenikov in tudi obvestil v dnevnem časopisju. Sprva je bila odprta samo ob večerih in ob nedeljah dopoldne. Z naraščanjem obiska je podaljševala odpiralni čas, kadar pa je bila zaradi praznika zaprta je to nadomestila na delovni dan, obiskovalcem pa se je prilagajala tudi z zimskim in poletnim urnikom.
