Divaška jama kot kraški biser
“Jamska kraška lepotica Divaška jama pri Divači, ki jo je ‘odkril’ Gregor Žiberna – Tentava 11. maja 1884, tega dne pa so prišli v jamo tudi Anton Obersnel, Berto Rebec, Peter Sila in Anton Rešaver, je imela v svoji zgodovini precejšnjo smolo.
Imela je veliko imen. Najprej je bila Kukcova jama za Kožlekom, nato je bila Jama princa Rudolfa, pa Kronprinz Rudolfgrotte, potem je bila Rudolfova vilenica, za njo Divaška vilenica, pod italijansko zasedbo Grotta Umberto Sotto Corona …” (Puc, 1999, str. 38)
“Divaška jama ima dva vzporedna navpična vhoda na nadmorski višini 427 m. Zdajšnji glavni vhod je skozi 10 m široko in 15 m globoko udorno vrtačo, kjer je speljana pot, ter se na dnu zoži (tu je bil skopan umetni prehod že leta 1886) in pride po podornem nasipu v Vhodno dvorano. Ob robu podorne vrtače pa se v Vhodno dvorano navpično spusti v 25 m globoko brezno, prva leta edini prehod v jamo, ki so ga premoščali z vrvnimi in nato z lesenimi lestvami.
V vhodnem prostoru, imenovanem Plesna dvorana (Vhodna dvorana), kamor še sega dnevna svetloba, so tla umetno poravnana. Od tu vodita 17 m širok in 15 m visok podzemeljski rov in jamska pot pod podrtim stalagmitom. Na jugozahodni skalni steni se vzpenjajo kope sige in debeli stalagmiti, od katerih sta dva v podnožju prelomljena in nagnjena (Piramidišče). Dno vhodnega rova se spušča do najnižjega dela, kjer se pozimi zadržuje hladen zrak, poleti pa se zrak dnevno ohlaja zaradi nočnih temperatur. Zaradi tega je siga v rovu posebne sive barve in oblike. Po 80 m se vhodni rov konča, dvigne in zoži do stranske niše Samotarjeve molilnice.
Jamska pot pelje čez Prehod Šipka (Obhod) v Šipka sotesko, 20 m dolg odsek jame, posut z množico velikih stalagmitov, kjer se mešata vhodni in jamski zrak. Šipka (robidovje) je staro ime za ta del jame zaradi koralastih izrastkov po stenah in kapnikih.
Rov se rahlo spusti in tu ni več vplivov iz vhoda in posebno pozimi nas objame toplejši in vedno vlažen zrak. Tla rova, polenga kop, sigastih cirpes in sveč, se znižajo, rov pa se poveča in razširi v 40 m dolgo Dvorano kralja Matjaža (Rešaverjevo dvorano) z markantnimi kapniškimi oblikami in podrtim mogočnim stalagmitom Kralj Matjaž, po Gospodariču imenovan Harambaša, nad njim pa stoji stalagmit Kralj Samo (nekaj časa znan tudi kot Tegethoffov spomenik). Na steni je lep bel sigast Slap Savice. Na dnu dvorane je udor Pekel, po Gospodariču Hram; od tu vodi odcep v stranski rov v Malo jamo, po Žiberni Muzej umentosti.
Glavni rov se nato zožuje čez Sotesko slapov (Hodnik), dolžine 30 m, kjer se zoži na 5 m širine, z značilnimi slapovi sige na stranskih stenah. Rov se kmalu razširi in dvigne v 70 m dolgo Kalvarijo (po Gospodariču Pretnerjevo dvorano), kjer je značilno kapniško pobočje z gozdom stalagmitov in stebrov. Tu se jamska pot razcepi – na levi strani Kalvarije poteka glavna pot ob vznožju pobočja, na desni strani pa se dvigne in spusti ter se spet združi z glavno levo potjo.
Turistična jamska pot se nadaljuje na razgledni rob Belvedere, kjer se odpre pogled na Veliko dvorano, kot so jo imenovali Tentava in tovariši. Rov je 100 m dolg, do 40 m širok in do 20 m visok. Zdaj ga imenujemo Žibernova dvorana. Jamska pot se strmo serpentinasto spusti na dno dvorane, kjer je tudi najnižja točka jame, 72 m niže in 500 m daleč od vhoda. Tu je prehod v 20 m globoko ožje brezno. Ob poti je zanimiv stalagmit Atilova pipa, kot ga je poimenoval Tentava. Jamska turistična pot se spet divgne na Turški britof, kjer se na desno odcepi stranska pot v Biserno vilenico in Zakladnico z mnogimi belo-rdečimi zavesami, helektitnimi izrastki in velikimi kristali. Glavna pot se v zgornjem delu dvorane spet razcepi. Na desni strani je stranski kratki strmi kapniški rov, nekoč imenovan Štefanijin balkon, na levi strani pa lepo zasigan podor s kapniškimi skupinami Kronski grič in Spomenik princa Rudolfa. Jama se konča z dvignjenim kapniškim rovom Nebesi ali Paradižem in Nebeškimi orglami.
V Dvorani kralja Matjaža, kjer je severni odcep v Malo jamo, je jamska pot prehodna samo z mostom čez prepad Pekel (po Gospodariču Hram), ki je do 10 m globok s 30 m dolgim rovom na dnu. Rov Male jame je dolg 60 m in posejan z mnogimi lepimi kapniškimi oblikami: stalagmiti Mumije, Cipresa in Kitajska vaza, s strani pa visi velik baldahin, s katerega raste stalaktit Slonov rilec. Kapniški rov se konča z udorom v sigini plošči, v Katakombah.
Celotna dolžina Divaške jame je 700 m, globina pa 95 m.” (Puc, 1999, str. 9-10)
21. junija 1884 je slovenski dnevnik Edinost v Trstu objavil članek o jami z naslovom Vilenica v Divači.
Imela je veliko imen. Najprej je bila Kukcova jama za Kožlekom, nato je bila Jama princa Rudolfa, pa Kronprinz Rudolfgrotte, potem je bila Rudolfova vilenica, za njo Divaška vilenica, pod italijansko zasedbo Grotta Umberto Sotto Corona …” (Puc, 1999, str. 38)
“Divaška jama ima dva vzporedna navpična vhoda na nadmorski višini 427 m. Zdajšnji glavni vhod je skozi 10 m široko in 15 m globoko udorno vrtačo, kjer je speljana pot, ter se na dnu zoži (tu je bil skopan umetni prehod že leta 1886) in pride po podornem nasipu v Vhodno dvorano. Ob robu podorne vrtače pa se v Vhodno dvorano navpično spusti v 25 m globoko brezno, prva leta edini prehod v jamo, ki so ga premoščali z vrvnimi in nato z lesenimi lestvami.
V vhodnem prostoru, imenovanem Plesna dvorana (Vhodna dvorana), kamor še sega dnevna svetloba, so tla umetno poravnana. Od tu vodita 17 m širok in 15 m visok podzemeljski rov in jamska pot pod podrtim stalagmitom. Na jugozahodni skalni steni se vzpenjajo kope sige in debeli stalagmiti, od katerih sta dva v podnožju prelomljena in nagnjena (Piramidišče). Dno vhodnega rova se spušča do najnižjega dela, kjer se pozimi zadržuje hladen zrak, poleti pa se zrak dnevno ohlaja zaradi nočnih temperatur. Zaradi tega je siga v rovu posebne sive barve in oblike. Po 80 m se vhodni rov konča, dvigne in zoži do stranske niše Samotarjeve molilnice.
Jamska pot pelje čez Prehod Šipka (Obhod) v Šipka sotesko, 20 m dolg odsek jame, posut z množico velikih stalagmitov, kjer se mešata vhodni in jamski zrak. Šipka (robidovje) je staro ime za ta del jame zaradi koralastih izrastkov po stenah in kapnikih.
Rov se rahlo spusti in tu ni več vplivov iz vhoda in posebno pozimi nas objame toplejši in vedno vlažen zrak. Tla rova, polenga kop, sigastih cirpes in sveč, se znižajo, rov pa se poveča in razširi v 40 m dolgo Dvorano kralja Matjaža (Rešaverjevo dvorano) z markantnimi kapniškimi oblikami in podrtim mogočnim stalagmitom Kralj Matjaž, po Gospodariču imenovan Harambaša, nad njim pa stoji stalagmit Kralj Samo (nekaj časa znan tudi kot Tegethoffov spomenik). Na steni je lep bel sigast Slap Savice. Na dnu dvorane je udor Pekel, po Gospodariču Hram; od tu vodi odcep v stranski rov v Malo jamo, po Žiberni Muzej umentosti.
Glavni rov se nato zožuje čez Sotesko slapov (Hodnik), dolžine 30 m, kjer se zoži na 5 m širine, z značilnimi slapovi sige na stranskih stenah. Rov se kmalu razširi in dvigne v 70 m dolgo Kalvarijo (po Gospodariču Pretnerjevo dvorano), kjer je značilno kapniško pobočje z gozdom stalagmitov in stebrov. Tu se jamska pot razcepi – na levi strani Kalvarije poteka glavna pot ob vznožju pobočja, na desni strani pa se dvigne in spusti ter se spet združi z glavno levo potjo.
Turistična jamska pot se nadaljuje na razgledni rob Belvedere, kjer se odpre pogled na Veliko dvorano, kot so jo imenovali Tentava in tovariši. Rov je 100 m dolg, do 40 m širok in do 20 m visok. Zdaj ga imenujemo Žibernova dvorana. Jamska pot se strmo serpentinasto spusti na dno dvorane, kjer je tudi najnižja točka jame, 72 m niže in 500 m daleč od vhoda. Tu je prehod v 20 m globoko ožje brezno. Ob poti je zanimiv stalagmit Atilova pipa, kot ga je poimenoval Tentava. Jamska turistična pot se spet divgne na Turški britof, kjer se na desno odcepi stranska pot v Biserno vilenico in Zakladnico z mnogimi belo-rdečimi zavesami, helektitnimi izrastki in velikimi kristali. Glavna pot se v zgornjem delu dvorane spet razcepi. Na desni strani je stranski kratki strmi kapniški rov, nekoč imenovan Štefanijin balkon, na levi strani pa lepo zasigan podor s kapniškimi skupinami Kronski grič in Spomenik princa Rudolfa. Jama se konča z dvignjenim kapniškim rovom Nebesi ali Paradižem in Nebeškimi orglami.
V Dvorani kralja Matjaža, kjer je severni odcep v Malo jamo, je jamska pot prehodna samo z mostom čez prepad Pekel (po Gospodariču Hram), ki je do 10 m globok s 30 m dolgim rovom na dnu. Rov Male jame je dolg 60 m in posejan z mnogimi lepimi kapniškimi oblikami: stalagmiti Mumije, Cipresa in Kitajska vaza, s strani pa visi velik baldahin, s katerega raste stalaktit Slonov rilec. Kapniški rov se konča z udorom v sigini plošči, v Katakombah.
Celotna dolžina Divaške jame je 700 m, globina pa 95 m.” (Puc, 1999, str. 9-10)
21. junija 1884 je slovenski dnevnik Edinost v Trstu objavil članek o jami z naslovom Vilenica v Divači.
