Znameniti šmarski zdravnik, dr. Viktor Lorger, se je rodil 12. novembra 1891 v Šmarju pri Jelšah. Gimnazijo je končal v Celju, študij medicine pa je nadaljeval v Gradcu. Že pred zaključkom študija se je moral kot vojak priključiti avstro-ogrski vojski v prvi svetovni vojni.
Po končani vojni je leta 1922 dokončal študij medicine in diplomiral, nato je dve leti služboval v Mariborski bolnišnici. Leta 1924 je odprl privatno zdravniško ordinacijo v Šmarju pri Jelšah. Poslanstvo podeželskega zdravnika je bilo v tistih časih zelo težko, saj je zdravnikov primanjkovalo, dostop do ordinacije na velikem območju kmečkega prebivalstva je bil težak. Zdravnik je obiskoval bolnike večinoma na njihovih domovih. Veliko posegov, ki jih danes opravijo specialisti le v bolnišnicah, je bilo potrebno opraviti kar pri bolniku doma. Delal je v primitivnih razmerah, brez antibiotikov, s pomanjkljivo opremo. Lotil se je primerov v porodništvu in kirurgiji, ki bi bili brez interventne zdravstvene pomoči brezupni. Reševalna služba je v Šmarju pričela delovati šele leta 1946.
Dr. Lorger je kot okrajni sanitetni referent prirejal številne tečaje o higieni in prvi pomoči, ter organiziral potujoče razstave o preventivni medicini. Ob ustanovitvi Zdravstvenega doma Šmarje pri Jelšah leta 1961 je nadaljeval svojo prakso v Zdravstvenem domu in postal tudi upravnik.
V svojem kraju je sodeloval v številnih društvih in pomagal pri ohranjanju kulturnega utripa in povezovanja ljudi v Šmarju pri Jelšah. Bil je cenjen zdravnik, ljudje so mu zaupali in ga spoštovali. Za svoja prizadevanja, za obsežno in plodovito dejavnost, je prezidij narodne skupščine FLRJ odlikoval dr. Viktorja Lorgerja z medaljo dela in z redom za zasluge za narod. Občni zbor SZD v Celju ga je leta 1961 izvolil za častnega člana zaradi velikih zaslug za slovensko zdravništvo.
Vojna leta
Na začetku vojne, leta 1914 se je Viktor Lorger dva meseca uril v Avstriji in še istega leta s svojim polkom odšel preko Madžarske in Slovaške na rusko fronto. Leta 1915 so ga ujeli Rusi in pristal je v ruskem ujetništvu v Sibiriji, v taborišču v Novo Nikolajewskem, od koder so ga leta 1916 premestili v Irkutsk. Svojo mamo Otilijo je ves čas obveščal, da je živ in zdrav, kar pričajo ohranjene razglednice.
Ena izmed razglednic prikazuje kraj Tschyta (Čita), v katerem je bil sedež železniške uprave Trans-Bajkalske železnice, sedaj imenovane Trans madžurska železnica, zgrajena je bila leta 1901 in je nadaljevanje Transibirske železnice, ki poteka od Irkutska – Bajkalskega jezera, preko mesta Čite, vse do Vladivostoka in Japonskega morja.
V ujetništvu je bilo odvisno od vojaškega naziva, v kakšnem položaju so ujetniki preživeli ujetništvo. Medtem, ko so častniki uživali boljše razmere in ugodnosti, so navadni vojaki – ujetniki živeli v veliko slabših razmerah, delali so težka fizična dela, na večjih kmetijah, v rudnikih in gradili železnice. Ker je bil Viktor izobražen, je v vojski lahko pridobil čin oficirja, po vrhu pa se je šolal za zdravnika, kar mu je omogočilo, da je v skromnih razmerah ujetništva, izven urejenih zdravstvenih ustanov, opravljal zahtevnejše kirurške posege in pridobil veliko izkušenj.
Viri:
Med Bočem in Bohorjem. Šentjur pri Celju, Šmarje pri Jelšah, 1984. Lešničar, J. Dr. Viktor Lorger. Gospodarski vestnik, 40 (1971), str. 328. Cerovšek, R., Srdoč, E. Viktor Lorger, dr. medicine. Raziskovalna naloga. Šmarje pri Jelšah, 2000. Gusta Grobin – osebni arhiv.
