Dragatuš
Dragatuš je naselje nekako na pol poti med Črnomljem in Vinico. V kraju je cerkev sv. Janeza Krstnika, ki je imela včasih dva stolpa, vendar je bila med drugo svetovno vojno, ob nemškem bombardiranju, porušena.Od nekdaj so se ljudje v tem kraju preživljali v glavnem z živinorejo in poljedelstvom, v okolici je tudi nekaj sadovnjakov, vinske trte in gozda. Kakšnega večjega vpliva industrije tudi danes ni zaslediti.Poleg Vinice je bilo to drugo večje žarišče izseljevanja v Ameriko. Dragatuš in njegove ljudi ob koncu 19. stol. opiše v svojih kratkih proznih delih Oton Župančič, ki je tu preživel svoje otroštvo.
Gostilna Franca Zupančiča
Franc Zupančič, oče Otona Župančiča, je imel v Dragatušu gostilno kar dvanajst let. Življenje krčme in njenih obiskovalcev je Župančič opisal v krajšem proznem delu Nagel pogled v preteklost. V njem se spomni Perečeve Kate, ki z mesarico v roki, razkoračena kakor možak, ob nedeljah seka janjce. Pa Adama, ki hodi streč ob nedeljah, čeprav je včasih v Ameriki stregel v salunu. Pred vsakim gostom se je brez zaleta prekopicnil v zraku in ga šele nato vprašal, kaj želi. Najštevilčnejši gostje so bili reveži iz okoliških vasi in vaški posebneži: Zapujec Brele, ki se da vsakemu suniti v trebuh za vrček piva, Jure Berege, ki se mu je pri vojakih od strahu zbledlo, pa Maliček z Belčjega vrha, ki nenehno pridiga o prerojenju sveta… Potem so tu še bahavi Amerikanci, ki mešajo v jezik angleške besede, pa nemškarji – Jerman, ki si od same jeze hoče ušesa potrgati, ker mu nobeden ne verjame, da na Bodenskem jezeru vlak zavozi na ladjo in se pripelje na nasprotni breg. Pa Vlahi in Cigani, pijani od vetra in zdravja in vina….
Bela krajina v Župančičevih proznih delih
Župančič je Belo krajino nenehno vpletal v svoja dela. V kratkih proznih delih se je spomnil svojega rodnega kraja, ljudi, običajev in dogodkov (Ivanič in Panijan, Nagel pogled v preteklost, Krosna) pa tudi težkega gospodarskega položaja svoje družine (Štacunar Andrej).Zelo zanimiva je humoreska z naslovom Vralo, ki je namišljen predmet oz. ciganska prevara. V njej opiše dogodek, ki se je menda zgodil v gostilni v Nerajcu. Cigan Martin in semiški župnik se pogovarjata o nakupu konja, pri čemer Martin pravi, da želi imeti pri nakupu varalo, ki ga je pozabil doma. Župnik mu posodi konja, da ga gre iskat. A Martina ni in ni bilo nazaj. Kmalu je župniku postalo jasno, kaj je to varalo.Vralo je leta 1910 napisal za rokopisni list ljubljanskih licejk Gospodična Cizara. Črtica je napisano v domači dragatuški govorici. Župančič je podpisan kot Kiroilija, kar v finščini pomeni književnik.
Gostilna Franca Zupančiča
Franc Zupančič, oče Otona Župančiča, je imel v Dragatušu gostilno kar dvanajst let. Življenje krčme in njenih obiskovalcev je Župančič opisal v krajšem proznem delu Nagel pogled v preteklost. V njem se spomni Perečeve Kate, ki z mesarico v roki, razkoračena kakor možak, ob nedeljah seka janjce. Pa Adama, ki hodi streč ob nedeljah, čeprav je včasih v Ameriki stregel v salunu. Pred vsakim gostom se je brez zaleta prekopicnil v zraku in ga šele nato vprašal, kaj želi. Najštevilčnejši gostje so bili reveži iz okoliških vasi in vaški posebneži: Zapujec Brele, ki se da vsakemu suniti v trebuh za vrček piva, Jure Berege, ki se mu je pri vojakih od strahu zbledlo, pa Maliček z Belčjega vrha, ki nenehno pridiga o prerojenju sveta… Potem so tu še bahavi Amerikanci, ki mešajo v jezik angleške besede, pa nemškarji – Jerman, ki si od same jeze hoče ušesa potrgati, ker mu nobeden ne verjame, da na Bodenskem jezeru vlak zavozi na ladjo in se pripelje na nasprotni breg. Pa Vlahi in Cigani, pijani od vetra in zdravja in vina….
Bela krajina v Župančičevih proznih delih
Župančič je Belo krajino nenehno vpletal v svoja dela. V kratkih proznih delih se je spomnil svojega rodnega kraja, ljudi, običajev in dogodkov (Ivanič in Panijan, Nagel pogled v preteklost, Krosna) pa tudi težkega gospodarskega položaja svoje družine (Štacunar Andrej).Zelo zanimiva je humoreska z naslovom Vralo, ki je namišljen predmet oz. ciganska prevara. V njej opiše dogodek, ki se je menda zgodil v gostilni v Nerajcu. Cigan Martin in semiški župnik se pogovarjata o nakupu konja, pri čemer Martin pravi, da želi imeti pri nakupu varalo, ki ga je pozabil doma. Župnik mu posodi konja, da ga gre iskat. A Martina ni in ni bilo nazaj. Kmalu je župniku postalo jasno, kaj je to varalo.Vralo je leta 1910 napisal za rokopisni list ljubljanskih licejk Gospodična Cizara. Črtica je napisano v domači dragatuški govorici. Župančič je podpisan kot Kiroilija, kar v finščini pomeni književnik.
