Franc Štrukelj se je rodil 3. oktobra 1897 na Modrejcah kot prvorojenec očetu Valentinu Štruklju in materi Tereziji Valentinčič. Osnovno šolo je obiskoval na Mostu na Soči, gimnazijo v Gorici in Ljubljani, visokošolski študij pa nadaljeval v Ljubljani in Pragi. Oče je bil zidarski mojster, zato mu je omogočil študij gradbeništva, da bi nadaljeval družinsko tradicijo.
Vendar visokošolskega študija Franc ni dokončal zaradi tragične očetove smrti z vojaškim eksplozivom leta 1925. Na Kozmericah so popravljali hišo in izkopali so velik kovinski valj. Vsebine valja niso poznali, zato so ga začeli rezati, med rezanjem pa je valj (bomba) eksplodiral. Francev oče je umrl, nekaj zidarjev pa je eksploziv poškodoval. Franc Štrukelj je moral tako že skoraj končan študij gradbeništva prekiniti, se vrniti domov in prevzeti obrt. Med šolanjem v Ljubljani je pristopil k napredni skupini učencev – skalašev, v kateri so bili Klement Jug, Zorko Jelinčič in drugi. Leta 1924 je bil med ustanovitelji ilegalnega planinskega kluba Krpelj, ki si je zadal nalogo, da bo kljub prepovedi takratne fašistične oblasti … »združeval vse zanesljive Primorce z namenom:
1. da so z vsem srcem za osvoboditev Primorske od fašizma,
2. da so navdušeni za turizem (takrat je ta beseda pomenila planinarjenje, alpinizem) in vso drugo zadevo,
3. da so drzni pri raziskovanju jam,
4. da se ne ustrašijo dolgih in težavnih poti preko meje v svrho prenosa literature,
5. da ne izdajo v nobenem slučaju imena Krpelj« …
(Citat je vzet iz Jubilejnega zbornika PO Tolmin Stoletje planinstva na Tolminskem – prispevek Ž. Rovščka: Planinski klub Krpelj, naslednik Soške podružnice.)
V koledarju Goriške Mohorjeve družbe za leto 1925 in 1926 je Franc Štrukelj objavil članek Iz tolminskega podzemnega sveta. Še predno so tedanje oblasti leta 1923 dokončno razpustile Soško podružnico SPD Tolmin, je od Jožeta Abrama – Trentarja prevzel vodstvo društva, ki je kot član pristopilo k italijanskemu alpinističnemu klubu CAl, da bi tako podaljšalo svoj obstoj. Vendar le do njegove aretacije leta 1928. Zaradi narodnjaške drže so ga fašisti skupaj z bratoma Vilijemom (še živečim v Modreju[6]) in Ludvikom (umrl v nesreči s tovornjakom) za nekaj časa zaprli, na domu pa so opravili preiskavo in odnesli vso društveno dokumentacijo. Tako Franca Štruklja štejemo za zadnjega predsednika Soške podružnice Slovenskega planinskega društva.
Bil je prostovoljec za severno mejo. Skupaj z Jelinčičem in drugimi študenti je preko Šije prenašal propagandno literaturo, bil je velik rodoljub in aktiven sodelavec drugih znanih tigrovcev, zato so ga fašistične oblasti večkrat zaprle. Po očetovi smrti je sicer prevzel vodenje domačega gradbenega podjetja, vendar je svojo gospodarsko aktivnost usmeril v izgradnjo hidroelektrarne v Bači pri Modreju, ki je delovala do leta 1943. Razvaline te elektrarne so še danes vidne – to je jez oziroma slap v Bači pri Modreju.
Umrl je 26. novembra 1974, pokopan je na pokopališču pri Sv. Mavru na Mostu na Soči, planinam pa je ostal zvest vse do smrti.
Franc Štrukelj je bil eden redkih ustanovnih članov planinskega kluba Krpelj, ki so aktivnost pisno dokumentirali: vodil je najrazličnejše zapiske osebnega in poslovnega značaja. Mnogo te dokumentacije se je sicer izgubilo, a nekaj je vendarle ohranjeno; v njegovi zapuščini so bili pred kratkim najdeni celo nekateri novi načrti raziskanih jam in druga korespondenca. Kako natančen zapisovalec vseh dogodkov je bil, je videti iz njegovega dnevnika o dogajanjih v električni centrali v Bači pri Modreju v letu 1927. Njegovo strokovno izražanje dokazuje, da je bil Štrukelj ne samo gradbenik, temveč tudi strokovnjak za izrabo vodne energije in delovanja malih električnih central. O elektriki je imel več predavanj. Naredil je celo žago. Stala je blizu električne centrale. Njegovi načrti raziskanih jam so za tedanje razmere prava mojstrovina.
[6] Zdaj pokojni.
Glej tudi: Franc Štrukelj (Primorci.si)
