je inspiracijo našla v resnični zgodbi, ki jo je potem literarno preoblikovala.
1914., torej pred stotimi leti, je izbruhnila prva svetovna vojna. V novi hiši v Desklah so živeli Anton Brezigar z ženo Marijo in hčerkicama ter Marijina mama Elizabeta s hčerko Terezijo. Hči Ana je služila v Trstu. Anton je bil vpoklican v vojsko, Marija in Elizabeta pa sta dobili ukaz zapustiti hišo. V naglici je ena metala posteljnino in vredne predmete v zaboje, jih nosila v klet, druga pa odmetala premog od stene. Ob njo sta dali zabojnike in jih zametali s premogom in drvmi.
Družina, z izjemo Antona, je prišla v Golevšče ob Rohotu, Deskle v šotor iz dek. Marija je bila visoko noseča. Od življenjskih tegob prekaljena mati Elizabeta ji je vlivala pogum. Bila je vešča pomoči pri porodih. Skrbela je za svojo Terezijo, Marijino štiriletno Ljudmilo-Milko in eno in pol letno Liče. Marija je pred porodom imela dovolj skrbi sama s seboj. Kmalu po namestitvi v šotoru je mati Elizabeta zvečer zaslutila, da je Marija nemirna. Marijino dihanje ji je potrdilo, da gre za porodne popadke. Pokleknila je, potegnila Milko in Liče na njeno ležišče in pomagala Mariji v popolni temi. Niti sveče niso imeli. Porod je opravljala rutinsko.
S slabim glaskom je privekal na svet šibak dojenček-fantek. Še šibkejša in brez mleka je obležala Marija. Elizabeta je očistila Marijo, zavila fantka in ga položila k mamici. Oba sta jokala, a ne preveč glasno.
Zjutraj sta bila mamica in otrok tiho. Mamica je utrujeno zaspala. Otroček je bil le še malo topel. Marija je odprla oči. Elizabeta jo je pobožala in ji šepetala: »Dete podojila je Marija, mati sveta in sam Bog večni ga zibal bo. Čez dan ga bova skrili, zvečer se bom splazila do pokopališča in ga zagrebla.«
Elizabeta je dobro vedela, na koliko ur se stražarja menjata in da vedno malo poklepetata. Pričelo se je temniti. Ogrnila si je topel, velik, črn plet in držala pod njim zavitega mrtvega dojenčka. Marija jo je rotila: »Ne mati, prenevarno je. Granate!«
Mati ji je položila svoj kazalec na usta, položila Marijino roko na dojenčka, ga z njo prekrižala in oblečena v črno odšla v temno noč. Sploh se ni menila za granate. Pot na pokopališče je poznala. Nekajkrat je res kar počepnila z dojenčkom, ko je v okolici granata vrgla zemljo in kamenje v zrak. V glavnem je bila skoncentrirana na svoj cilj: »Zagrebsti te moram, ljubi vnuček, kar Matiček ti bom rekla. Ne boš končal v smeteh in v ognju. Preslabo in malo jemo. Mamica te ni mogla podojiti. Ni voza z belo krsto, ni pogrebcev. Ni srečanja z ljudmi, nobenega opravljanja. Mamica joče v šotoru za teboj. Še videli te nista sestrici. Hrabremu očku na fronti je prizaneseno, da bi jokal za teboj. Nobenega govorca na grobu ne bo, nobene pojedine na domu po pokopu. Glej, le črni kos sedi na zidu in me opazuje, kako s pločevinko izkopavam zemljo. Prav radovedno obrača glavo navzdol. Še trije ptički so se mu pridružili. Pojo, žvrgolijo, prav tebi v slovo. Tako, dovolj je globoko. Položim te v zemljico in zagrebem. Upam, da ne bo priletela granata ravno sem.«
Dvignila je ”Matička”, ga poljubila, položila v grobek in ga zagrebla. »Počivaj v miru.« Sedla je ob njegovo vzglavje, se naslonila na zid in govorila Matičku: »Zemlja je zravnana. Nihče ne bo vedel zate, nihče te ne pozna. Po vojni bo mamica pripovedovala očiju in sestricama: »Nisem ga mogla niti podojiti. V mleku nadrobljenega kruhka ni mogel jesti. Ne bo naju jezil, ne bo naju razveseljeval. Ne bo hodil zaščitniško s sestricama v vas. Ne bo zapeljeval deklet. Ne bo okusil sladke ljubezni. Ne bo prosil za roko svoje izvoljenke. Ne bo poroke in svatov. Svati mu bodo lahko le nebeški bratje. Sam sveti Peter iz Rima bo dal za sad vina. Anton, brez naju bodo v nebesih pili in peli in se malo zavrteli. Tu na zemlji bo Tvoj priimek Brezigar izginil. Ne bo ga nosil sin. Ne bo šuštar. Ne bo žnidar, ne tišlar, ne kovač. Ne bo soldat, ne bo mu treba iti na fronto. Ne bo ga zadela krogla v srce.«
In Elizabeta je zakinkala. Proti jutru jo je zbudilo ptičje petje. Elizabete ni zeblo. Vedela je, da ptički naznanjajo dan. Morala je pohiteti. V šotor je prišla srečno. A tu je napetost popustila. Ulegla se je na svoje ležišče, zahlipala in še malo pospala.
Iz Deskel so šli v Grgar – zbirni center za begunce, od tam pa v Bruck ob Litvi. To je bila končna destinacija. V Brucku je Elizabeta izgubila najmlajšo hči Terezijo. Marijina hči Milka je hodila v vrtec. Naučila se je pesmico Brinci, ki jo je leta 1973 prepevala vnuku Mateju. Marijina sestra Ana je po vojni prišla iz Trsta v Deskle. Dom je našla porušen. Našla je svoje v Brucku, a se je vrnila v Trst.
Po vojni so se najprej vrnili moški. Prebivali so v barakah. Lesa ni bilo, ker so ga vojaki pokurili. Granata je raznesla vse, kar so skrili v zabojnike v klet. Koščke blaga so uporabili za brisače in cunje. Po vrnitvi žensk so obnovili domove. Italijanska država je dala sredstva za obnove hiš in kredite. Če so gradili večjo hišo od prejšnje, so propadli. Težavno je bilo kmetovanje in pridelovanje hrane. Zemlja je bila polna strupov, zato je bil pridelek majhen. Življenje je bilo težko.
A življenje vedno teče dalje. Padli v vojni puščajo sporočilo miru.
Opomba: Zgodba je napisana po resničnih dogodkih.
