Že leta 1945 so na ministrstvu za notranje zadeve pripravili osnutek za organizacijo gasilstva v Sloveniji, ki je med drugim predvideval tudi naslednje rešitve: gasilska milica v Sloveniji naj bi se delila na prostovoljno gasilsko milico in poklicno gasilsko milico. Prostovoljno gasilstvo naj bi zajelo najširše ljudske množice. Pritegnili naj bi čim več mladine. Poklicne gasilske milice bi se organizirale predvsem v večjih mestih (Ljubljani), kjer prostovoljno gasilstvo ne zadošča. Do rabe izraza gasilska milica v praksi ni nikoli prišlo.
Po nalogu komande Narodne milice so se 15. junija 1945 sestali predstavniki gasilskih društev mesta Celja. Dobili so nalogo, da takoj pričnejo z reorganizacijo in z intenzivnim delom gasilske organizacije v mestu Celje. Na tem sestanku je bil na mesto načelnika »Gasilskega tajništva celjskega okrožja«( V celjsko okrožje so spadali okraji: Celje, Celje okolica, Gornji Grad, Slovenske Konjice, Šmarje pri Jelšah, Šoštanj in Trbovlje)izvoljen Karel Koštomaj. Že 6. julija 1945 je gasilsko tajništvo prenehalo delovati, delo se je preneslo v okrajna gasilska poveljstva.
Gasilska organizacija je dobila dokončno obliko delovanja leta 1948, ko je ljudska skupščina LRS sprejela Zakon o prostovoljnih gasilskih društvih.
Občni zbori okrajnih gasilskih zvez so bili konec leta 1948. Po ustanovitvi Okrajne gasilske zveze Celje so formirali sektorska poveljstva, ki so operativno povezovala društva in jih strokovno usposabljala.
V Celju je od leta 1949 delovala Mestna gasilska zveza. V odboru zveze so bili: Jože Kunej, predsednik; Pavel Javornik, poveljnik; Tone Špes, pomočnik poveljnika; Franjo Mauer, sekretar; Tone Škorjanc, blagajnik; Ludvik Pavčič, adjutant; Filip Čulk, gospodar; in referenti Karel Koštomaj, Mihael Jelen, Anton Pantner, Viktor Tratnik in Milena Skamen.
V soboto, 30. marca 1951, ob 15. uri se je začel v veliki dvorani hotela Union v Ljubljani I. kongres Gasilske zveze Ljudske republike Slovenije, V plenum Gasilske zveze LR Slovenije so bili iz celjskih okrajev izvoljeni: Pavle Javornik, Franjo Mauer, Ciril Pušnik in Karel Koštomaj (okraj Celje mesto) ter Miha Lapan, Franc Ravnik, Jurij Korenjak in Vinko Jordan (okraj Celje okolica).
V Mestno gasilsko zvezo je bilo vključenih 7 prostovoljnih in 6 industrijskih gasilskih društev (Babno, Celje mesto, Gaberje, Lokrovec, Lopata, Ostrožno, Zagrad, Cinkarna, Kemična tovarna, Tkalnica hlačevine (Metka), Tovarna emajlirane posode, Tovarna organskih barvil in LIK Savinja).
Po ukinitvi okraja Celje mesto spomladi 1954 se je Okrajna gasilska zveza Celje okolica združila z Mestno gasilsko zvezo Celje v Okrajno gasilsko zvezo Celje. Mestna gasilska zveza pa se je preimenovala v »gasilski sektor Celje mesto«. V odboru slednjega so bili: Tone Špes, poveljnik; pomočnika poveljnika Ivan Pasero in Ludvik Pavčič; Franjo Mauer, adjutant; Filip Čulk, gospodar, in blagajnik Tone Škorjanc. V odboru sektorja so bili zastopniki gasilskih društev: Gaberje (Franc Jakše), Ostrožno (Franc Dimec), Babno (Anton Fazarinc), Lopata (Anton Lipovšek), Zagrad – Pečovnika (Ciril Pušnik), Emajlirana posoda (Franc Medved), Cinkarna (Ivan Podrepšek) in drugi. Z združitvijo okrajev (1955) se je k OGZ Celje priključila še OGZ Šoštanj.
V Okrajno gasilsko zvezo Celje je bilo po združitvi leta 1955 vključenih 13 občinskih gasilskih zvez s 149 prostovoljnimi in industrijskimi gasilskimi društvi. V njej je bilo 3513 operativnih članov, 649 članic, 461 mladincev, 393 pionirjev, 22 pionirk in 193 rezervnih in zaslužnih članov, skupaj 5331 gasilcev. Za ilustracijo: okraj Celje (mesto Celje in okraj Celje okolica) je imel leta 1954 144.820 prebivalcev. V naslednjih letih so se manjše občine, s tem tudi občinske gasilske zveze, združevale v večje, tako da je bilo leta 1958 le še 8 gasilskih zvez, in to: Celje, Laško, Mozirje, Slovenske Konjice, Šmarje pri Jelšah, Šoštanj, Žalec in Šentjur pri Celju
Z ukinitvijo okrajev je leta 1963 prenehala delovati tudi Okrajna gasilska zveza Celje.
