Po 2. svetovni vojni je nova državna ureditev zelo spodbujala ljubiteljsko kulturno in športno dejavnost. Nove politične razmere po letu 1945 so zahtevale tudi drugačno organizacijo kulture. V prvi polovici leta 1952 so se kulturno umetniška društva »Aleš Kapla« in »Jože Just« iz Hrastnika ter »Ciril Pust« z Dola preimenovala v Svobodo I. (zgornji Hrastnik), Svobodo II. (spodnji Hrastnik) in Svobodo Dol. Tu ni šlo samo za preimenovanje, ampak za poživitev na kulturnem področju, kar se je tudi uresničilo. Številni nastopi kulturnih skupin, telovadni in športni nastopi ob raznih proslavah, tekmovanja in samostojni koncerti pevskih zborov in godb so dali pestrost družabnemu življenju v Hrastniku in okolici. Rudarska godba je poleg dramske sekcije in treh zasedb pevskih zborov delovala v okviru Delovno prosvetnega društva »Svoboda« I. Hrastnik. V sestavu »Svobode I.« je godba ostala do leta 1978, ko se je kolektiv godbe na občnem zboru (pod predsednikom Branetom Kušarjem) odločil za ustanovitev samostojnega društva, pod imenom Rudarska godba Hrastnik. Zatikalo pa se je pri pravilih društva, saj so jih sprejeli šele na izrednem občnem zboru, 24. 6. 1982. Od leta 1982 je tako RGH delovala kot samostojno društvo.
Po končani 2. sv. vojni so godbeniki vračali domov brez večine inštrumentov, saj jih morali v Ljubljani oddati za potrebe poklicne vojaške godbe. Rudarskih godbenikov pa to ni oviralo, saj so si inštrumente sposodili od hrastniške steklarske godbe. Vračanje inštrumentov je bil postopen in dolgotrajen proces. Izposoja je tako trajala celih devet let, kar je pripeljalo tudi do nekaj slabe volje med godbama. Bojna sekira je bila zakopana šele leta 1954. Prizadevanja vodstva godbe po vrnitvi svojih/novih inštrumentih so potekala že od leta 1949 na raznih oblastnih nivojih vendar so nemalokrat naleteli na gluha ušesa in nerazumevanje. Skupaj z posredovanjem hrastniške rojakinje Lidije Šentjurc, ki je bila takrat podpredsednica Zvezne ljudske skupščine v Beogradu, so se s svojimi prošnjami obrnili na samega predsednika FLRJ maršala Josipa Broza – Tita. Posredovanje je bilo uspešno in tako je 4. oktobra 1954 rudarska godba dobila 43 novih inštrumentov kot darilo Jugoslovanske ljudske armade.
Godbeniki po vojni niso dolgo sedeli križem rok. Prvič so zaigrali na volitvah leta 1945. Naslednje leto (1946) so rudarski godbeniki skupaj z množico ljudi in s transparenti na hrastniški železniški postaji pričakali vlak maršala Tita, katerega je pospremljala poljska delegacija. Rudarska godba je v povojni Jugoslaviji v hrastniškem okolišu vseskozi aktivno nastopala na raznih proslavah, obletnicah, komemoracijah in še raznih drugih dogodkih ter z igranjem poživljala kulturno in družabno dogajanje v kraju. Leta 1953 je godba praznovala hrastničane razveselila z slavnostnim koncertom. Za 100. rojstni dan so godbeniki dobili svoj dom, ki so ga zgradili z prostovoljnim delom članov godbe in rudarjev, ter finančno pomočjo rudnika. Dom je bil končan v pičlih treh mesecih.
Pomemben praznik za rudarje in godbo, v času Titove Jugoslavije je bil vseslovenski rudarski praznik, 3. julij, v spomin na gladovno stavko rudarjev v hrastniškem rudniku leta 1934. Ta rudarski praznik so praznovali od leta 1952 bil je hkrati (oz. je še) tudi hrastniški občinski praznik. Godba je na ta dan izvajala promenadne koncerte za rudarje. Občinskim delavcem je igrala na njihovi slavnostni seji občinske skupščine, v sedemdesetih (npr. 1976) tudi skupaj z steklarsko godbo. Po aprilu letu 1971 se je spominu rudarskega praznika, pridružila še komemoracija za 9 ponesrečenih rudarjev v jami Ojstro.
Obdobje 50-ih in 60-ih let je bilo za rudarsko godbo prelomno, kajti Viktor Malovrh, ki je leta 1949 prevzel godbo, je zagovarjal vizijo kvalitete. V ta namen so leta 1959 za pomoč prosili bivšega kapelnika Jožeta Bruna. Tako je pod umetniškim triom Malovrh, Brun in Plahuta godba hitro pridobivala na kakovosti, kar pa se je poznalo na uspehih na tekmovanjih.
V Hrastniku je v času Titove Jugoslavije godba redno igrala tudi ob jugoslovanskih državnih praznikih. Tako je od 50-ih dalje pa do razpada skupne države redno prirejala koncerte ob »Dnevu Republike« (29.11.). V 60-ih je Hrastnik sprejemal Titovo štafeto, na sprejemu katere so igrali tudi godbeniki. Priložnostno so godbeniki igrali tudi ob dnevu mladosti, prvič leta 1961, nato v 70-ih, in 80-ih.
Hrastničane je oktobra leta 1968 prišel obiskati predsednik Jugoslavije maršal Josip Broz -Tito. Takrat sta ob bučnem sprejemu ljudi ves čas igrali obe godbi -rudarska in steklarska.
Pomembno za rudarsko godbo so tudi promenadni in slavnostni koncerti. Od 70-ih let dalje pa do konca 80-ih so skoraj vsakoletno prirejali po dva koncerta od katerih je bil eden namenjen izključno za otroke hrastniške ali dolske osnovne šole, drugi koncert pa je bil namenjen za odraslo publiko.
Godba je leta 1971 je preživljala krizo. Kapelnik Stanko Plahuta je zbolel, z igranjem so prenehali nekateri člani, tako da se je število članov skrčilo na 24, širile pa so se tudi govorice, da godbi preti razpad. Ta kriza se je vlekla še naslednji dve leti. V 70-ih in 80-ih letih je vodstvo godbe vse moči vpelo v pridobivanje in pomlajevanje kadra. Začelo se je bolj načrtno sodelovanje z Glasbeno šolo Hrastnik.
V 80-ih so rudarski kraji po Sloveniji gostili srečanja rudarskih godb. Tako so leta 1984 prvo srečanje gostili v Trbovljah, leta 1985 je bilo na vrsti Velenje, v Senovem je potekalo leta 1986 ter leta 1987 v Zagorju. Vseh teh srečanj se je udeležila tudi hrastniška rudarska godba.