V mestu in bližnji okolici so ponudbo hotelov in kavarn dopolnjevale številne gostilne, prilagojene vsakemu okusu in žepu. Mestno središče so zavzemali najboljši lokali te vrste, ki so ponujali dobro dunajsko kuhinjo in veliko izbiro svežega piva in dobrega vina, gostilne na obrobju pa so se orientirale na preprostejše goste.
Na prelomu stoletja so bile mestne gostilne pretežno v nemških rokah, zato so se Slovenci veselili restavracije v Narodnem domu, ki so ga z veliko narodno prireditvijo odprli leta 1897. Narodna zavest in seveda tudi potreba sta zavezovali zlasti vodilne celjske Slovence, da so se vsaj enkrat dnevno pojavili v restavraciji na kozarčku marčnega piva ali dobrega vina. Ob velikih narodnih kulturnih in zabavnih prireditvah so stregli tudi na gostilniškem vrtu. Lokal je upravljala Celjska Narodna čitalnica in ga dajala v najem. H koncesiji za opravljanje gostinske dejavnosti so spadale tudi sobe za prenočevanje v prvem nadstropju in v mansardi.
—-
Vir: Tatjana Kač, Vladimir Šlibar, Stare celjske gostilne, Osrednja knjižnica Celje, Celje 2002.
