Srečanja z učenci, odprtja in nagovori, spominske slovesnosti
- V okviru Društva slovenskih pisateljev je veliko gostoval na šolah pri učencih.
- Bil je govornik ob številnih priložnostih in dogodkih, mnogi tipkopisi teh govorov so ohranjeni v zapuščini.
V petdesetih in šestdesetih letih je pisatelj, zdaj že upokojen, veliko gostoval na šolah, na svoja gostovanja pa je redno jemal s sabo kolege pisatelje, česar se še posebej spominja Tone Pavček. O Bevku je zapisal, da je bral slovesno in počasi, da mu je glas donel in da je poudarjal vsako besedo. Da je otrokom hotel predati ljubezen do knjige, književnosti in branja, do domovine. Da jih je spodbujal in jih nagovarjal k resnici in pravici. In da je na koncu vedno rekel: »Hvala za pozornost, s katero ste me poslušali.«
V Bevkovi zapuščini hranimo več kot 200 pisem učencev in njihovih učiteljev iz vse Slovenije. V pismih književnika vabijo na obisk, mu voščijo ob novoletnih praznikih in rojstnih dnevih, ga prosijo za nasvet pri urejanju šolskega glasila ali se mu zahvaljujejo, da je za njihovo glasilo napisal prispevek.
Poleg pisem hranimo tudi veliko šolskih glasil, ki so izšla med letoma 1958 in 1966; najbrž jih je prejel ob teh obiskih. Mnoga so iz domačih krajev: Cerknega (Mlada rast), Podbrda (Šolarček izpod Črne prsti), Mosta na Soči (Naše črtice), enako številna iz krajev preostale Slovenije: Ptuja, Hajdine, Šmartnega pri Litiji, Stične, Majšperka, Novega mesta, Raven na Koroškem, Ljubljane, Koroške Bele.
Že to, da je glasila in pisma shranil, priča o tem, da so bila za Bevka ta srečanja pomembna. V povojnem obdobju je Bevk napisal tudi številne napise za partizanska grobišča, spominske in nagrobne plošče in spomenike širom po Sloveniji, od krajših misli do spominskih odstavkov. V zapuščini jih hranimo preko trideset (če so bili vsi napisi tudi uporabljeni, bi bilo treba še preveriti).
Ob okroglih obletnicah literatov je pripravljal slavnostne zapise in jih objavljal v medijih (za Andreja Budala, Frana S. Finžgarja, Cirila Kosmača, Damirja Feigla, Juša Kozaka in druge), pa tudi nekrologe. Včasih je na tipkopis na roko zapisal še datum ali priložnost, velikokrat pa tudi ne.
Bil je govornik na številnih in raznolikih dogodkih, pogosto v kateri od svojih številnih vlog ali funkcij: ob kulturnih praznikih, obletnicah vojnih dogodkov, odkritjih spomenikov in spominskih plošč, občinskih praznikih, podelitvah bralnih značk, obletnicah, odprtjih razstav in novih šol, tudi v domači Zakojci, na Stržišču in v Orehku, kjer je kratek čas tudi sam učil. V knjižnici hranimo več kot 250 tipkopisov tovrstnih govorov, številni so z avtorjevimi rokopisnimi popravki.
