Ormoški grad, pomembno utrdbo ob vedno nemirni ogrski meji, je začel graditi Friderik Ptujski okoli leta 1278. Grajska stavba je po njem dobila ime Fridaw, pozneje je to ime prevzelo tudi ob njem ležeče mesto (nem. Friedau, madž. Ormosd, slov. Ormož).
Grad je ostal v posesti gospodov Ptujskih do leta 1438, ko je rodbina izumrla. Pozneje so si ga lastile različne plemiške družine. V 15. stoletju je bil v lasti plemiških rodbin Schaumberg (od 1441), Frankopan (od 1486) in Szekely (od 1489). Konec 16. stoletja (1598) ga je kupil Jurij Rupert Herberstein in ga čez nekaj let prodal madžarskemu baronu Ladislavu Petheju (1605). Ko je rodbina Pethe izumrla, so grad posedovale rodbine Saurau (od 1710), Galler (od 1733) in Königsacker (od 1742). Leta 1805 je grad kupil industrialec Joseph Pauer, 1863 baronica Henrietta Werner, 1898 pa baron Feliks Zschock (Čok). Februarja 1908 je lastnik gradu postal Oskar Pongratz, decembra istega leta pa plemiška rodbina Wurmbrand-Stuppach (Stopar, 1991, str. 97–99; Fournier, Hernja – Masten, 1988, str. 132). Po smrti Wilhelma Wurmbrand-Stuppacha (1914) je grad podedovala njegova vdova, grofica Irma Wurmbrand-Stuppach (roj. Pongratz, drugič poročena Georgievits). V njem je živela do leta 1945, ko ji je nova jugoslovanska oblast v postopku nacionalizacije premoženje odvzela. Danes je grad v lasti Občine Ormož.
Ormoški grad je nastal na izpostavljenem pomolu nad reko Dravo na takratni nemško-ogrski meji. Graditi so ga začeli okoli leta 1278. V prvi fazi razvoja gradu je nastal današnji izpostavljen južni trakt v obliki trinadstropne utrjene hiše, v kateri je bilo urejeno prebivališče ptujskih kastelanov, gospodov iz Ormoža. Kmalu po izgradnji hiše so ji okoli leta 1300 na severni strani prizidali veliko obzidano dvorišče na kvadratnem tlorisu, ki so ga na severovzhodnem vogalu zavarovali z obrambnim stolpom, ki ima v pritličju kar tri metre debele zidove (Sapač, 2007, str. 24–25). Kasnejši lastniki so grad večkrat dozidavali, preurejali in obnavljali, še zlasti sredi 16. in v začetku 18. stoletja, ko je bil temeljito razdejan in izropan (1487 je bil požgan v bojih z ogrsko vojsko, 1532 in 1605 so ga razdejali Turki, leta 1704 pa Kruci).
O bivanjski opremi gradu, ki izvira še iz srednjega veka, ne vemo prav veliko, saj se v današnji čas ni ohranilo praktično nič. Najstarejši popisi iz 17. stoletja so razmeroma skopi, nam pa vpogled v življenje na gradu v času pozne renesanse nudi droben fragment dekorativne (vegetabilne) poslikave v nekdanji knjižnici. V 18. stoletju je bila oprema gradu dokaj skromna, o čemer priča popis inventarja iz leta 1771, narejen na ukaz štajerskega deželnega sodišča. Popis omenja, da je pohištvo v gradu staro in v slabem stanju, enako tudi grad in pristava (Ciglenečki, 1993, str. 62).
V 19. stoletju so industrialci Pauerji, prvi neplemiški lastniki gradu, bistveno dvignili umetnostno in bivanjsko kvaliteto grajskih prostorov z obsežno iluzionistično poslikavo Aloisa Gleichenbergerja iz leta 1810 – slikarije so najkvalitetnejše, kar jih je ormoški grad pridobil v svoji stavbni zgodovini. Ob tem ni znano, ali so Pauerji grad tudi na novo opremili s pohištvom, slikami in podobnim ali pa so to opremo kupili skupaj z gradom (Ciglenečki, 1993, str. 72).
O opremi gradu v 19. in 20. stoletju pričajo fotografije dr. Franceta Stelèta iz leta 1933, njegovi terenski zapiski iz leta 1935 (hrani IDOK center Ljubljana), zapuščinski popis Sodišča Ormož (1970) in muzejski popis opreme iz leta 1987.
V pričujoči zbirki predstavljamo bivanjsko opremo grofice Irme Wurmbrand-Georgievits (1886–1970), zadnje plemiške lastnice ormoškega gradu, ki je tu živela med letoma 1908 in 1945.
