Rodbina grofov Thurn Valsassina je od začetka 17. stoletja dalje pomembno zaznamovala zgodovino Koroške na obeh straneh državne meje. Veljajo za eno najstarejših, še danes obstoječih plemiških rodbin v širšem srednje-evropskem prostoru. Rodbinsko izročilo pravi, da naj bi kot francosko svobodno plemstvo izvirali neposredno od Karla Velikega, kasneje, v 10. stoletju, prebežali v severno Italijo, nato pa jim lahko sledimo preko Furlanije in habsburških dednih dežel vse do Češke. Danes je po moški liniji ‘živa’ samo še pliberška veja rodbine z dediči v Železni Kapli, spodnjeavstrijskem Rastenbergu ter furlanskem Ziraccu (Preinfalk, 2008).
Njihova zgodba na slovenskem ozemlju se začne že v 15. stoletju, leta 1601 pa z odkupom gospostva Pliberk začnejo pomembno sooblikovati tudi življenje v Mežiški dolini. Listine navajajo, da je 24. 4. 1601 avstrijski nadvojvoda Ferdinand prodal grad in gospoščino Pliberk Ivanu Ambroziju grofu in baronu Thurnu (Hannss Ambrosius Graf und Freyherr von Thurn unnd zum Creuz) z vsemi zemljišči in gozdovi (Svetina, 1974; cv ŠALj fasc.98/3). Grof Janez Ambrož si je že v mladosti pridobil odlično klasično izobrazbo, še posebej nadarjen je bil za študij jezikov. Poleg nemškega in slovenskega, ki sta mu bila prirojena, se je učil še latinščine, italijanščine in češčine. Bil je visoki funkcionar na dunajskem dvoru, najvišji dedni dvorni mojster za Kranjsko in Slovensko marko ter najvišji dedni maršal goriške škofije (Svetina, 1974). Bil je velik zemljiški posestnik, donosne službe na dvoru so mu prinesle dovolj sredstev, da je širil družinsko posest (poleg gospostva Pliberk še Radovljica, urad Železna Kapla in Kamen v Podjuni). Poleg gradov in prostranih gozdov, ki so jih imeli v lasti, je bila rodbina Thurn od svojega prihoda na Koroško povezana z rudarstvom in železarstvom. Grof Janez Ambrož ni imel potomcev, zato je obe gospostvi z oporoko spremenil v fidejkomis ter Pliberk volil nečaku Janezu Ludviku. Za njim je edini gospodar obsežne posesti postal sin Henrik Ludvik, ki je moral premoženje razdeliti med številne potomce. Pliberški fidejkomis je tako dobil sin Franc Ludvik (še pred l. 1670), ki je postal tako začetnik pliberške veje grofov Thurnov.
Med naslednjimi dediči pliberškega rodbinskega posestva je za dvig koroške železarske industrije pomemben Franz Thurn, ki je poleg tega napravil zavidljivo vojaško kariero in se povzpel do čina generalmajorja. Leta 1770 je dal postavit fužine v Mežici, obnovil pa je tudi fužine v Črni, kamor so prenesli žebljarno iz Velikovca. Leta 1790 ga je nasledil njegov dveletni sin Jurij (Georg I.). Kljub izvrstni klasični izobrazbi ga je nemirno 19. stoletje potegnilo v vrtinec Napoleonovih vojn, kasneje je bil tudi vojskovodja v času Radeckega v Italiji. Kot general topništva se je upokojil po več kot petdesetletni vojaški službi in za svoje zasluge dobil še veliki križ Leopoldovega reda. Grof Georg Thurn je odigral tudi pomembno vlogo na Koroškem. Bil je predsednik družbe, ki je med leti 1857–1863 gradila koroško železnico (Maribor–Celovec). Leta 1861 je bil imenovan tudi za koroškega deželnega glavarja, a je še istega leta zaradi na lastno željo zaradi starosti odstopil. Georg je 11. februarja 1809 postal lastnik gradu na Ravnah. H gradu naj bi takrat spadal tudi Dobji dvor, a so ga morali prodati, da so odkupila Georga, ki je bil ujet na Tirolskem istega leta (Wlodyga, 1991).
Leta 1833 se je poročil z Emilijo grofico Chorinsky-Ledske in v zakonu so se jima rodili štirje sinovi in hči. Najstarejši sin Georg je podedoval Pliberk in ravensko železarno, drugorojenec Duglas pa je leta 1863 postal lastnik gradu Ravne. Starejši sin Georg, ki je podedoval pliberški fidejkomis, je umrl relativno mlad (45 let) in na Koroškem ni pustil vidnejših sledi. Posest v Pliberku in železarno na Ravnah je podedoval njegov prvorojenec iz prvega zakona Vincenc, ki je v 80. letih 19. stoletja s premoženjem, ki ga je ustvarjala jeklarna, rodbinsko posest še povečal. Leta 1887 je kupil grad Hagenegg v železni Kapli in tri leta kasneje še grad in posest Waltsch na Češkem. Grof Vincenc je po prvi svetovni vojni prevzel jugoslovansko državljanstvo. Bil je zadnji samostojni lastnik ravenske železarne, ko pa jo je prevzela delniška družba, je bil za kratek čas, do smrti l. 1928, predsednik upravnega sveta.
Z Duglasom, ki je po očetu dedoval grad Ravne s pripadajočimi posestmi, se je, poleg glavne pliberške veje linije grofov Thurn, sredi 19. stoletja začela oblikovati nova na Ravnah.
Duglas je sprva služil v vojski kot konjeniški stotnik. Leta 1863 se je poročil z Gabrijelo, grofico Bray, hčerko Ota Kamila grofa Bray-Steinburga, ki je bil bavarski odposlanec na dunajskem dvoru. V zakonu so se rodili štirje otroci, od katerih je kasneje Ravne podedoval najstarejši sin, po očetu imenovan Johann Duclas. Drugorojenec Oto je umrl kot otrok, tretji sin Ernest pa je bil vojak in je padel v Galiciji junija 1915.
Kratkotrajno ravensko vejo je tako nadaljeval le najstarejši izmed bratov, Johann Duclas ml. (1864–1939), avstrijski diplomat v Petrogradu in Münchnu. Poročen je bil s svojo sestrično Francisko grofico Thurn, hčerko grofa Josefa, s katero je imel štiri otroke. Dva od njih, Maria in Otto, sta bila gluha od rojstva. Najstarejši Duclas je kot študent umrl v Gradcu tik pred koncem prve svetovne vojne. Najmlajša hči Gabriela se je poročila z dr. Paulom Thunom – Hohenstein. V zakonu so se jima rodili štirje otroci. Po smrti očeta Johanna Duclasa leta 1939 je grad Ravne podedoval sin Otto, kjer je do druge svetovne vojne živel s sestro Mario. Oba sta bila umetniško nadarjena – Maria kot slikarka, Otto pa kot kipar. Maria se je na gradu ukvarjala tudi z vzgojo rodovniških psov. Ob nemški zasedbi Mežiške doline leta 1941 so Nemci Otta obsodili, da je poslušal radio zavezniških sil (po pripovedovanju Eleonore Thun), ga razlastili in odpeljali v zapor, najprej v Celovec, nato pa v Dachau, od koder se je vrnil šele konec 1944. Grad so v tem času Nemci spremenili v nemško gospodinjsko šolo za dekleta s Tirolske in Zgornje Koroške, leta 1944 pa se je vanj vselila nemška vojska. Po koncu vojne je grad Ravne ostal v Jugoslaviji in bil nacionaliziran, zato sta Otto in Maria Thurn živela v Pliberku, kjer se je Otto zaposlil kot vodja tobačnega skladišča. Z njegovo smrtjo leta 1956 je ravenska veja grofov Thurnov v moški liniji ugasnila. (Preinfalk, 2008)
Med naslednjimi dediči pliberškega rodbinskega posestva je za dvig koroške železarske industrije pomemben Franz Thurn, ki je poleg tega napravil zavidljivo vojaško kariero in se povzpel do čina generalmajorja. Leta 1770 je dal postavit fužine v Mežici, obnovil pa je tudi fužine v Črni, kamor so prenesli žebljarno iz Velikovca. Leta 1790 ga je nasledil njegov dveletni sin Jurij (Georg I.). Kljub izvrstni klasični izobrazbi ga je nemirno 19. stoletje potegnilo v vrtinec Napoleonovih vojn, kasneje je bil tudi vojskovodja v času Radeckega v Italiji. Kot general topništva se je upokojil po več kot petdesetletni vojaški službi in za svoje zasluge dobil še veliki križ Leopoldovega reda. Grof Georg Thurn je odigral tudi pomembno vlogo na Koroškem. Bil je predsednik družbe, ki je med leti 1857–1863 gradila koroško železnico (Maribor–Celovec). Leta 1861 je bil imenovan tudi za koroškega deželnega glavarja, a je še istega leta zaradi na lastno željo zaradi starosti odstopil. Georg je 11. februarja 1809 postal lastnik gradu na Ravnah. H gradu naj bi takrat spadal tudi Dobji dvor, a so ga morali prodati, da so odkupila Georga, ki je bil ujet na Tirolskem istega leta (Wlodyga, 1991).
Leta 1833 se je poročil z Emilijo grofico Chorinsky-Ledske in v zakonu so se jima rodili štirje sinovi in hči. Najstarejši sin Georg je podedoval Pliberk in ravensko železarno, drugorojenec Duglas pa je leta 1863 postal lastnik gradu Ravne. Starejši sin Georg, ki je podedoval pliberški fidejkomis, je umrl relativno mlad (45 let) in na Koroškem ni pustil vidnejših sledi. Posest v Pliberku in železarno na Ravnah je podedoval njegov prvorojenec iz prvega zakona Vincenc, ki je v 80. letih 19. stoletja s premoženjem, ki ga je ustvarjala jeklarna, rodbinsko posest še povečal. Leta 1887 je kupil grad Hagenegg v železni Kapli in tri leta kasneje še grad in posest Waltsch na Češkem. Grof Vincenc je po prvi svetovni vojni prevzel jugoslovansko državljanstvo. Bil je zadnji samostojni lastnik ravenske železarne, ko pa jo je prevzela delniška družba, je bil za kratek čas, do smrti l. 1928, predsednik upravnega sveta.
Z Duglasom, ki je po očetu dedoval grad Ravne s pripadajočimi posestmi, se je, poleg glavne pliberške veje linije grofov Thurn, sredi 19. stoletja začela oblikovati nova na Ravnah.
Duglas je sprva služil v vojski kot konjeniški stotnik. Leta 1863 se je poročil z Gabrijelo, grofico Bray, hčerko Ota Kamila grofa Bray-Steinburga, ki je bil bavarski odposlanec na dunajskem dvoru. V zakonu so se rodili štirje otroci, od katerih je kasneje Ravne podedoval najstarejši sin, po očetu imenovan Johann Duclas. Drugorojenec Oto je umrl kot otrok, tretji sin Ernest pa je bil vojak in je padel v Galiciji junija 1915.
Kratkotrajno ravensko vejo je tako nadaljeval le najstarejši izmed bratov, Johann Duclas ml. (1864–1939), avstrijski diplomat v Petrogradu in Münchnu. Poročen je bil s svojo sestrično Francisko grofico Thurn, hčerko grofa Josefa, s katero je imel štiri otroke. Dva od njih, Maria in Otto, sta bila gluha od rojstva. Najstarejši Duclas je kot študent umrl v Gradcu tik pred koncem prve svetovne vojne. Najmlajša hči Gabriela se je poročila z dr. Paulom Thunom – Hohenstein. V zakonu so se jima rodili štirje otroci. Po smrti očeta Johanna Duclasa leta 1939 je grad Ravne podedoval sin Otto, kjer je do druge svetovne vojne živel s sestro Mario. Oba sta bila umetniško nadarjena – Maria kot slikarka, Otto pa kot kipar. Maria se je na gradu ukvarjala tudi z vzgojo rodovniških psov. Ob nemški zasedbi Mežiške doline leta 1941 so Nemci Otta obsodili, da je poslušal radio zavezniških sil (po pripovedovanju Eleonore Thun), ga razlastili in odpeljali v zapor, najprej v Celovec, nato pa v Dachau, od koder se je vrnil šele konec 1944. Grad so v tem času Nemci spremenili v nemško gospodinjsko šolo za dekleta s Tirolske in Zgornje Koroške, leta 1944 pa se je vanj vselila nemška vojska. Po koncu vojne je grad Ravne ostal v Jugoslaviji in bil nacionaliziran, zato sta Otto in Maria Thurn živela v Pliberku, kjer se je Otto zaposlil kot vodja tobačnega skladišča. Z njegovo smrtjo leta 1956 je ravenska veja grofov Thurnov v moški liniji ugasnila. (Preinfalk, 2008)
