Pod vtisom domače vasi Muljave v deželi Desetega brata je leta 1917 moj praded Ignac Bregar (1874-1953) odhajal na fronto 1. svetovne vojne v Zakarpatje. V zanosu in ponosno je kot rekrut, vajen vsega hudega, življenja na kmetih, ajnrikal (odšel) v pešpolk avstro-ogrske vojske. Danes tej vojski očitamo, kot tuji cesarjevi vojski, da je slovenskim fantom in družinam prizadela veliko gorja. Čeprav praded ni nikoli govoril o tuji vojski, vedno o naši vojski, o cesarjevi državi, ki brani tudi našo domovino in nacijo. Živo je pripovedoval o dogajanjih ob odhodu frontnikov, o slovesu rekrutov v domačem kraju, prihodu do zaledja in od tam naprej na fronto.
Tako je dejal: »Bilo je leto 1917, vsi smo bili navdušeni nad našimi uspehi, slišali smo vse dobro o naši vojski. Najbolj me je zaznamoval dogodek, ko me je šrapnel pritrdil na tla in me močno ranil. Ob istem udaru sovražnikovega strela sta v velikih bolečinah in krvi obležala še dva vojna prijatelja, iz Litve in Bosne. Snežilo je. Novembrski dan je že kazal zimske neugodnosti mraza, vetra in moče. S težavo sem se zvlekel v že s snegom pokrito kopico sena. Svetin’co Matere božje, blagoslovljene v cerkvi Marijinega vnebovzetja na Muljavi, sem stisnil k sebi, ne da bi čutil, da sem huje ranjen. Soborca sta z vzkliki v tujem jeziku, z ljubeznijo do domovine na ustnicah utihnila in zaspala v večnosti. Zjutraj, ko je bitka ponehala, ko je okolica zaživela v hladnem sončnem siju, sem začutil, da sem še živ, vendar nog ob veliki izgubi krvi in mrazu nisem čutil.«
Humana in urejena vojska je poskrbela za ranjence in umrle. Na težkem okovanem vozu so ga prepeljali v zaledje, mrtvaka so odložili že med potjo. Ponovno se je zbudil v bolnišnici v zdajšnjem romunskem mestu Temišvar. Tam je preživel in okreval, nadaljnjo strokovno pomoč je dobil v vojaško prilagojeni bolnici v Gradcu.
Zatem se je šele začela kalvarija, večkrat je dejal, da mu je Marija rešila življenje, čeprav je za božjo pomoč ne bi več poprosil, če bi vedel za svoje nadaljnje trpljenje in bolečine. Obe nogi so mu zdravniki, ki so videli zastrupitev, porezali, eno pod in drugo nekaj nad kolenom. Tako se je zaključila vojaška služba z vrnitvijo v domače okolje.
Vrnil se je kot invalid k svoji družini šestih otrok, nato so se rodili še trije. Začne se povojna zgodba. Osredotočila sem bom le na pradeda, manj na družino, ki je z njim nosila težko breme. Brez strokovne pomoči, brez ljudskih iniciativ je ostal sam skupaj z družino in sosedi. Sposoben je bil iz drobnega šibkega telesa izvleči vse, kar mu je življenjski sok nudil. S polno volje, kmečke trme, iznajdljivosti, poznavanja samega sebe, je življenje izživel v polnem optimizmu z notranjo potrebo ujemanja s samim seboj in ne v nadlogo drugim. Ostal je dobesedno na kolenih. Sam si je napravil delno leseno in z usnjem opremljeno protezo, ki mu je s posebnim opiralom omogočala gibanje klečeče. Kasneje si je izdelal protezi iz avtomobilske gume. Opravljal je skoraj vsa kmečka dela. Vedno se je pošalil, da je človek, ki je dosegel vse kleče in obrnjen proti Bogu. Hodil je na polje, za normalno hojo oddaljeno petnajst minut, v gozd, oddaljen več kot uro, za povrh si je omislil tudi pot preko Polževega v Višnjo Goro, kjer je hotel izprositi pri italijanski vojski pomoč potrebnemu sovaščanu. Zimska priprava orodij in rezljanje njemu najbližjih skulptur, lesenega Boga in Matere božje, mu je krajšala čas in potešila ustvarjalno žilico.
Praded je imel tudi um na pravem mestu, saj je bil napreden kmet, že v času invalidnosti si je napravil nov hlev, kjer je živini pokladal hrano spredaj, imel je med prvimi v kraju elektriko že pred prvo svetovno vojno, mlin za mletje žit in slamoreznico na elektromotor ter betonske silosne jame za pripravo silaže in podobno. Da pa je vse to opravil in nakupil še dodatni dve kmetiji z nepremičninami, je pa že druga zgodba.
Vojna ODŠKODNINA je bila sprva majhna. Prodal je nekaj imetja in tako zmanjšal katastrski dohodek, s tem se mu je odškodnina povečala na mesečno rento v vrednosti enega vola. Kmetija se je tako lahko začela modernizirati s pametno porabo sredstev in izborom pravih investicij, kar je bilo učljivemu pradedu vedno tako blizu. Stara Avstro-Ogrska država se je že v tistem času izkazala, saj je nagradila kljub porazu vojake, ki so kri prelivali za narod in dom. Vojno odškodnino je praded prejemal še v stari Jugoslaviji. Kljub novi državi Jugoslaviji in novi državni ureditvi je prejemal velike prihodke, ki so mu z ordenom za hrabrost omogočali nadaljnje življenje. Živel je 79 let, kar je za tisti čas pomenilo nadpovprečno starost. Bil je sebi in nam vsem vzor, kaj pomeni biti človek odprtega duha, vzgojen ob božji pomoči za pomoč sebi in drugim.
Zapisano po pripovedi Jerneja Lampreta.