V četah 3. gorske brigade je bila močno prisotna želja, da bi postavili mogočen spomenik v spomin na padle soborce. Ta spomenik naj bi bil tudi znak zahvale poznejših, v miru živečih rodov (Roessler, 1917-1918).
Vojaki so s to željo seznanili oficirje, ki so jo sprejeli z razumevanjem. Generalmajor Karl Gerabek (1867–1942) je decembra 1915 izdal povelje, da do 15. januarja 1916 na Novi planini [danes planina Medrje] zbirajo predloge za spomenik. Zavedali so se, da je prepogosta usoda spomenikov, postavljenih v odročnih krajih, da se jih zanemari, opusti, pozabi in da postanejo za poznejše rodove nepomembni. Želeli so, da njihov spomenik ne bi imel samo simbolnega pomena, ampak da bi služil še kakšnemu namenu, kar bi pripomoglo k njegovi trajnejši ohranitvi (Roessler, 1917-1918).
Pripravili so različne predloge, kako naj bi spomenik izgledal. Izmed številnih prispelih osnutkov in predlogov so jih v ožji izbor izbrali sedem. Od teh so po temeljitem premisleku izbrali projekt številka 3, ker bi ga lahko izvajali pripadniki brigade, po vojni pa bi ga lahko prevzela v upravljanje in skrbela za vzdrževanje župnija Tolmin (Geyling, s.a.).
S tem predlogom so se vojaki povsem strinjali. Ideja o izgradnji cerkve v trajni spomin na padle branilce domovine se je vojakom zdela dobra v vseh pogledih.
Izbrani idejni predlog je bil delo dunajskega umetnika Remigiusa Geylinga, ki se je kot rezervni nadporočnik bojeval skupaj s 3. gorsko brigado. Geyling se je odločil za postavitev in ureditev spominske cerkve. Izdelal je štiri risbe (pogled od spredaj in s strani, tloris ter prostor, kjer naj bi cerkev stala). Izbrana lokacija naj bi stala v središču položajev brigade, na površini 40 x 25 metrov. Skalni blok, kjer naj bi cerkev stala, pa je bilo treba najprej razstreliti (Geyling, s.a.).