Tako kot Peter Majdič je tudi Ivan Rebek (1863–1934) prišel v Celje na povabilo dr. Ivana Dečka in nekaterih drugih celjskih rodoljubov, da bi v Mestni občini Celje, ki je bila v nemških rokah, pomagal okrepiti slovensko obrtništvo. Ivan Rebek, ki je do prihoda v Celje ključavničarsko obrt opravljal v Ljubljani, se je povabilu odzval in leta 1894 prišel v Celje. Vendar mu Mestna občina Celje kot zavednemu Slovencu ni hotela izdati dovoljenja, da bi svojo ključavničarsko delavnico lahko odprl v samem mestu. Zaradi tega jo je odprl na Bregu, ki je spadal k občini Celje okolica. Delavnica je merila vsega 30 m². Leta 1896 so mu mestne oblasti končno le dovolile, da je delavnico preselil v mesto, in sicer v Poljsko ulico v bližini Branibora, ki so je kasneje po Rebekovi ključavničarski delavnici označevali kot Ključavničarsko.
V svoji obrtni delavnici je poleg opravljanja ključavničarskih del začel popravljati tehtnice, za kar si je znanje pridobil, ko je opravljal pomočniško prakso na Zgornjem Štajerskem. Kmalu nato se je odločil, da začne tehtnice tudi sam izdelovati. Ker za proizvodnjo serijskih vrst tehtnic ni imel možnosti, se je odločil za izdelovanje mostnih (cestnih) in živinskih tehtnic. Za začetek je leta 1907 izdelal prvo mostno tehtnico, nosilnosti 3.000 kg, ki je bila sploh prva tovrstna tehtnica izdelana na Balkanu. Še pred prvo svetovno vojno so poleg mostnih in živinskih tehtnic začeli izdelovati tudi decimalne tehtnice, nato pa še skladiščne tehtnice. Med prvo svetovno vojno je njegovo podjetje stagniralo, ker so več delavcev vpoklicali v vojsko. S preostalimi delavci se je moral preseliti v zasilne prostore in se omejiti samo na izvajanje storitvenih in vzdrževalnih del.
Po prvi svetovni vojni je Rebekovo podjetje hitro napredovalo in se iz obrtnega razvilo v industrijsko podjetje. Leta 1923 je Ivan Rebek svoje podjetje pri Okrožnem kot trgovskem sodišču v Celju registriral kot posamično firmo z imenom Prva jugoslovanska tovarna tehtnic, ključavničarskih izdelkov in koncesionirana vodovodna inštalacija, Ivan Rebek, Celje. Podjetje je dobilo nove večje prostore v stavbi na Mariborski cesti 1 blizu tedanje cerkve sv. Duha, kjer sta sedaj zgradbi Zavarovalnice Triglav in Elektra Celje.
Poleg tega, da je vodil svoje podjetje, je bil Ivan Rebek tudi aktiven na različnih področjih. Tako je leta 1910 osnoval Zvezo južnoštajerskih obrtnih zadrug in s tem slovenske obrtne zadruge odcepil od nemške Obrtne zveze (Gewerbebund) v Gradcu. Po prvi svetovni vojni je postal častni predsednik Slovenskega obrtnega društva in Splošne zveze obrtnih zadrug. V dvajsetih letih 20. stoletja je bil svetnik Zbornice za trgovino, obrt in industrijo. Bil je tudi predsednik šolskega odbora Obrtne nadaljevalne šole v Celju in si prizadeval za njen napredek. Aktiven pa ni bil samo na področju obrti, ampak tudi na področju kulture in v politiki. Še ko je bil v Ljubljani, je bil član tamkajšnjega Sokola, in Katoliško slovenskega rokodelskega društva. Po prihodu v Celje je tu osnoval Dramatsko društvo in sodeloval pri Pevskem društvu. Pred prvo svetovno vojno je bil celo izvoljen za poslanca v štajerskem Deželnem zboru. Po prvi svetovni vojni pa je leta 1918 postal član Narodnega sveta v Celju, nato pa je vbil svetnik v občinskem svetu Mestne občine Celje.
Ivan Rebek je podjetje vodil do konca dvajsetih let prejšnjega stoletja, ko je njegovo vodenje prevzel njegov sin Anton Rebek. Podjetje je prevzel v času, ko je zaradi domače in tuje konkurence zašlo v krizo, vendar mu ga je s pametno poslovno politiko iz težav hitro uspelo rešiti. Leta 1928 je njegovo podjetje izdelalo prvo mostno tehtnico, nato pa so začeli proizvajati še balančne, kuhinjske ter namizne tehtnice za trgovino in nazadnje še osebne tehtnice. Zadnji velik dosežek pred drugo svetovno vojno je podjetje doseglo leta 1939, ko je izdelalo in prodalo prvo lokomotivsko tehtnico za merjenje osnih pritiskov. Vojna je družino Rebek izredno hudo prizadela. Okupacijske oblasti so njegovo podjetje zaplenile in vanj postavile svojega komisarja, njega pa zaprle. Še veliko hujšo usodo kot jo je doživel Anton Rebek, pa sta doživela njegov brat in njegova sestra, ki so ju ustrelili kot talca.
Po vojni je bilo tudi Rebekovo podjetje podržavljeno, in sicer z nacionalizacijo decembra 1946. Iz njega je 9. septembra 1947 nastalo državno podjetje z imenom Tovarna tehtnic, Celje. Anton Rebek ni smel ostati zaposlen v svojem nekdanjem podjetju, pač pa se je zaposlil v bivšem Westnovem podjetju, ki se je po njegovi zaplembi preimenovalo v Tovarno emajlirane posode (TEP).