Večer je odprl etnolog dr. Bojan Knific s kratkim predavanjem o tem reku. V njem vidi predvsem razvijanje oz. gradnjo identitet. Tako kot vsi narodi smo tudi Slovenci na ta način razvijali svojo kulturo. Najprej narodno, nato pokrajinsko, nazadnje pa tudi krajevno. Le-ta se največkrat razvija v smislu: »Mi smo eno, oni pa so nekaj drugega.« Tako se rodijo lastnosti, ki imajo neke temelje, lahko pa se jih tudi izmislimo.
Tako Knific ne vidi razlog za nastanek tega reka v tem, da bi po tržiški dolini pihal specifičen veter. Bolj kot to vidi v njem gradnjo krajevne identitete. Ta rek lahko vidimo kot slabšalno oznako, s katero so prebivalci okoliških krajev gledali na Tržič in njegove prebivalce in obenem sebe smatrali za boljše. Ni pa ta rek specifičen samo za Tržič, saj na podoben način prebivalci Kamnika in okolice izražajo svoj odnos do prebivalcev sosednje Tuhinjske doline. Podoben rek poznajo tudi v Ziljski dolini na avstrijskem Koroškem, ki pravi, da iz Kranjskega še veter ni dober. Seveda veter že po naravi ne prinaša kaj dobrega, za razliko od npr. sonca.
Predstavil je zanimiv primer, kako lahko doživlja lokalno prebivalstvo nekdo, ki pride od drugod. Govoril je o Bogomiri Pleničar, ki je iz Ljubljane v petdesetih letih 20. stol. prišla poučevat v Tržič. Ob tem je tudi raziskovala življenje in delo tržiškega ljudskega pesnika Vojteha Kurnika, o čemer se je ohranil zvezek z zapiski. V želji, da čim nazorneje predstavi okolje, v katerem je pesnik deloval, se je dotaknila tudi Tržičanov, kot jih je doživljala sama. Opisuje jih precej kritično, kot nerazgledane, »zaplankane«. Opisuje pomanjkanje estetskega okusa, zaverovanost v svojo »luknjo«, predvsem pa v gore okrog nje. Poudari močno prisotnost lokalnega patriotizma, saj da pravi Tržičan le stežka zapusti svoj rodni kraj.
Nasproti temu so Tržičani svojo identiteto gradili v pozitivni luči. V veliki meri se ta naslanja na Tržič kot pomembno rokodelsko središče in s tem povezano delavnost in marljivost. Iz zgodovinskega vidika je to povsem upravičeno.
Bibliotekar domoznanec Nejc Perko se je vrnil k vremenskim dogajanjem in predstavil zapis geografinje Slave Rakovec Lipoglavšek v Geografskem zborniku leta 1954. V njem piše, da brezvetrja v Tržiču praktično ni. Prevladujoč hladni veter imenuje Nočnik, ki piha po dolini Tržiške Bistrice navzdol. Strmo se spušča po pobočjih Košute in se pri tem ne segreje. Navaja tudi izjavo lokalnega zdravnika o velikem številu obolenj srednjega ušesa v Tržiču, prav zaradi hladnega Nočnika. Zahvaljujoč temu je tudi megla tukaj redek pojav in seže kvečjemu do južnega dela mesta. Morda pa je obravnavani rek v osnovi utemeljen na naravnih dejstvih?
