Rodil se je 8. 3. 1870 na Ponikvah, kjer je preživel tudi otroška leta. Ponikve je že zgodaj zapustil in odšel v Gorico, kjer je obiskoval šolo. Najprej je stanoval pri svojem stricu, ki je bil dekan v Šempetru pri Novi Gorici. Ko pa je začel obiskovati gimnazijo, je stanoval v malem semenišču. Ker je bil prijazen in je vsakemu pomagal, je bil v semenišču zelo priljubljen. Bil je zelo nadarjen, a je imel veliko problemov z zdravjem.
Na začetku leta 1888 ga je bolezen priklenila na posteljo. Zdravniki so mu svetovali amputacijo roke, staršem pa se je Josip zasmilil in niso privolili v operacijo. Zato so ga v upanju, da ga okrepča svež gorski zrak, vzeli domov na Ponikve. Vendar se mu stanje ni izboljšalo. 23. 7. 1888 je v domači vasi umrl zaradi jetike.
Ker je bil zelo nadarjen, se je sam naučil hrvaščine, češčine, ruščine in poljščine, predstavil se je tudi kot pesnik in pisatelj. V Mariborski ljudski knjižnici je leta 1888 objavil povest V Dragi, Slovan pa je natisnil dve njegovi pesmi: Po nevihti in Zašlo je sonce tudi meni. Pesmi in povest je objavil pod psevdonimom S. Radovanov in J. Zgornjik. Napisal je veliko pesmi, vendar je precej gradiva ostalo v rokopisu. Njegove pesmi so žalostne, vanje je izlil bolečino, ki jo je sam trpel zaradi bolezni.
ZAŠLO JE SONCE TUDI MENI
Zašlo je sonce tudi meni.
Od kraja se solnce poslavlja,
izginja za strme gore,
na nebu pa v spomin ostavlja
zlato žareče se megle.
Le skrij se, solnce, skrij za gore,
da mir objame trudni svet,
saj vemo, da o svitu zore
zasine tvoja luč nam spet.
Zašlo je solnce tudi meni,
oj solnce sreče in miru!
Izginilo za hrib zeleni
brez vsakega mi je sledu.
Ne znani mi ga zarja krasna
In ne blesteče se nebo –
kdo ve, če luč njegova jasna
spet sine v srce mi temno?!
O Kobalovi priljubljenosti priča tudi članek Slovo, ki je bil objavljen po njegovi smrti v Soči:
»Rajnki, o katerem vam pišem, je Josip Kobal, bivši sedmošolec goriške gimnazije, katerega so pokopali 25. 7. 1888 na Ponikvah pri Tolminu. Čudil se bo morda kdo, da pišem o navadnem srednješolcu, pa pravim potrpljenje, ker rajnki Jožef bil je nenavadne nadarjenosti in je zaslužil se svojo pridnostjo in se s svojim lepim vedenjem, da se mu postavi spomenik. Bodi rajnki Josip Kobal zgled našim dijakom … Vsi, ki so ga poznali, bodo po pravici žalovali po njem, a velika izguba je zadela tudi narod slovenski, ki bi bil dočakal še marsikaj lepega od rajnega Jožefa, ako bi mu bil Bog še dalje življenje pustil.«
Glej tudi: Josip Kobal (Primorci.si)