Vsebino dokumenta predstavlja zgodba Vavčarjeva domačija, ki sta jo napisala Jože Hlebanja in Janez Hrovat in je objavljena v knjižici Vas Srednji Vrh skozi čas.
Avtorja opisujeta zgodovino najbolj oddaljene Vavčarjeve domačje, ki je prvič omenjena v belopeškem urbarju iz leta 1498, ko je tu gospodaril Balthasar Klebania. V 16. stoletju se tu že omenja priimek Valitscher, s katerim je verjetno povezano hišno ime, v 17. stoletju pa priimek Lavtižar. Najbolj znan predstavnik Vavčarjeve domačije je bil misijonar Lovrenc Lavtižar (1820–1858), ki je leta 1854 na povabilo škofa Barage odšel v Severno Ameriko. S pomočnikom Francem Pircem sta ob Rdečem jezeru ustanovila misijonsko postajo, ki jo je prevzel Lavtižar. Ob povratku z misijonskega potovanja je 26. decembra 1858 zmrznil in umrl. Na dvorišču misijona so mu postavili spomenik, tam pa je tudi šola z Lavtižarjevo spominsko avlo. Na Vavčarjevi domačiji so mu leta 1939 odkrili spominsko ploščo. Priimek Lavtižar se je pri hiši obdržal do 19. stoletja, ko ga je zamenjal priimek Arih, v 20. stoletju pa priimek Robič, ki se je obdržal do današnjega časa. Na Vavčarjevi domačiji zdaj gospodari Janez Robič.