Avtor zgodbe je Bojan Jerlah iz Ljubljane.
Kako teče čas! Minilo je že skoraj štirideset let, ko sem prvič slišal pripovedi o vaškem posebnežu Jožmanu, ki je bil sicer brezdomec in je imel „obrt“ beračenja, vendar je bil večinoma zvest štangarski fari – torej krajem na začetku Zasavskega hribovja. Bil je zrcalna slika Krjavlja, kot ga je imenitno opisal Josip Jurčič, le da Jožman ni imel stalnega kvartirja, pač pa so mu bili dom skednji, kozolci, tudi na trdih tleh v gozdu je večkrat prespal, pozimi v hudem mrazu pa morda na kakšni klopi v zakurjeni kmečki hiši, kjer so ga poznali. Bil je drugačen in se je razlikoval od ostalih beračev, potepuhov in raznih vagabundov, ki jim delo ni dišalo in so se raje prekladali od hiše do hiše, pijančkov, ki so pili čez mero in bi raje zamenjali flašo kot ženo ali raubšicev, ki so jo raje pocedili v gozd kot na njivo. Med vsemi temi sorodnimi dušami je najbolj izstopal prav Jožman, kralj med berači in raubšici.
Pisala so se leta pred prvo svetovno vojno, ko so se pričele odvijati Jožmanove prigode. Pravili so, da je bil v mladih letih čisto spodoben fant, vendar ga je usoda gnala od doma in je kmalu okusil vse krivice in ponižanje tega sveta. Zaslužil je več gorkih okoli ušes kot pa sklede toplega močnika. Služil je sprva za pastirja, kasneje za hlapca, a dolgo ni vzdržal pri nobenem gospodarju. Zaradi vetrnjaške žilice je bilo dela vse manj in sčasoma je bil prisiljen poprijeti za beraško palico in popotno malho ter hoditi od hiše do hiše. Nosil je dolgo košato brado in kot tak vzbujal nelagodje pri otrocih, saj so jih matere pogosto strašile, češ da jih bo vzel ta kosmati, divji mož, če ne bodo pridni.
Beraška sreča je opoteča, vendar se Jožman s tem ni obremenjeval. V mlajših letih bi sreča zanj pomenila imeti svoj dom in ubogljivo ženo, ki bi skrbela zanj, čeravno bi bila grda kot izvirni greh. Z leti je take misli pričel opuščati, saj je bil že jesenski fant, take pa sreča pamet in se ne ženijo več. Bognedaj, prav nič ni zavidal možem, katere žene so strigle z jezikom in jih spravljale v slabo voljo, če so po maši zavili v vaško krčmo. V svoje dobro je pač počel vse tisto, kar je znal, to pa je bilo brezdelje po njegovi meri. Znal se je razveseliti že zeksarja v žepu in kozarčka žganja, če pa je bilo podobne tekočine kaj več, je bila zanj že prava veselica. Rad je objemal steklenico in ga ni bilo sram zvrniti več, kot ga je nesel, vendar je bilo to tako redko kot sneg v avgustu. Pri njem je denarnica shodila, zato denarja ni imel in ga tudi ni znal obdržati, saj je iz finfarja takoj naredil drobiž, pa še ta mu je sproti spolzel iz žepa kot voda iz rok. Takega življenja se je privadil in ga ne bi menjal, pri tem pa ga ni motilo niti to, da sta ga priganjala sneg, mraz, poleti vročina, lakota pa prav vsak dan. Večkrat ni imel kaj dati v usta, lačnega se pa še spanec brani. V šali je večkrat navrgel: „Bo že – šest dni zelja, potem pa pride nedelja!“ Nekoč je prišel v štangarsko gostilno in rekel oštirju: „Janez, delati nočem, ker sem potem še bolj lačen. Bi se pa prilegel glažek kačje sline, saj na tešče ne morem jesti!“ Po moško je naročil frakelj in ga prav počasi nagibal, dokler je bilo še kaj v njem, nato pa pobral zakrpano bisago od tal, si popravil klobuk in jo pobrisal iz gostilne kot Mica Kovačeva, ki je pila, pa nič plačala. Kaj pa je hotel krčmar? Po teh zvitih besedah mu navsezadnje še računati ni mogel, saj je vedel, da je denar pozabil doma za pečjo in je vso skromnost v mrvi pustil.
Jožman je nedvomno raje prišel v gostilno kot v cerkev, kadar pa ga je tja le zaneslo, je zbujal radovedne poglede predvsem otrok in starejših žensk. Zijala ga pravzaprav niso motila, gorak je bil le na dolge babje jezike. Kadar je bil namrščen, je bentil na ves glas, češ da je baba hujša od hudiča, saj ga je še v flašo stlačila. Večkrat je imel tudi svojo mašo kar v gostilni, kje drugje neki! Trudil se je posnemati župnika pri izvajanju svojega evangelija, pri tem pa je znal prepričati tudi prepričanega, da voda ni mokra. Seveda ni pozabil namakati usta v kozarec, ki ni smel biti suh, ob smehu pa se je na pol resno obregnil: „Ljudje, da boste vedeli! Šenk je umrl, boglonej ga je pa pokopal!“
Najbolj pa je bila znana njegova prigoda z žandarji. V poraščeni globači nad Dolgem Brdu je imel v prevotljenemu hrastu skrito staro mannlicherico, ki jo je dobil bogvedikje. Na svojih pohodih po obširnih hostah je vsakodnevno srečeval divjad, zato je brez slabe vesti pritisnil na petelina pihalnika in položil na dlako kakšno srno ali zajca, da ni tolkel lakote. Pri tem si je požvižgal na čast in moralo, kajti streljal je vedno, ko se mu je ponudila prilika in ko mu je krulilo v želodcu. Vedel je, da je lovska pravičnost stvar osebne poštenosti posameznika, vendar kaj, ko je te pridige poslušal le od lovcev in lovskih zakupnikov, ki jim ni bilo sile in so s polnimi trebuhi hodili na lov. Če bi se mu življenje drugače zasukalo, bi te nasvete morda celo upošteval, tako pa je še naprej ostajal lovski ilegalec in živel na bojni nogi z gosposko in žandarji.
Naredilo se je krmežljavo jesensko jutro, ko je Jožman prilomastil iz staje nad Jurjevo domačijo v Dolgem Brdu. Zavil je proti Jurjevi hiši, da se za silo pogreje in naloži vase šilček jutranjega žganja namesto zajtrka, vendar je slabo naletel. Nad hišo sta ga nenadoma obstopila žandarja in ga trdo prijela. Bila sta na tedenskem obhodu in Jožman jima je priletel v naročje kot ptiček na limance. Posebno mlajši žandarmerijski kaplar ni skoparil z ostrimi besedami, pa tudi na pogled je bil videti ohol in vzvišen kot kakšen feldvebel. Trdo ga je prijel z besedami: „Jožman, vsi vedo, da si raubšic in da streljaš po teh gmajnah kot na fronti. Takoj prinesi puško, boš pol manj zaprt kot sicer!“
Jožman ju debelo gleda, nekaj časa molči, nato pa prav jezno zarenči: „Hja, to mora biti pa res lepa puška, ko sta kar dva prišla. No, prav, pa jo prinesem, samo povejta, kje jo naj vzamem?“ Bil je resnično nataknjen, saj mu je srečanje z žandarjema povsem pokvarilo jutro in se ju je razveselil kot ščurka v ješprenju. Orožnika sta se spogledala in jezno zarobantila, dobro vedoč, da mu brez dokaza ne moreta do živega.
O tem pripetljaju je Jožman razpredel celo štorijo, ki se je slišala v tri fare. Z zanosom se je vsem ustil, ki so ga hoteli poslušati, da je sedla muha na medveda. „Toliko sem pa še pri pameti, saj stare vrane ne pobirajo črvov blizu brane. Imam flinto, pa naj jo najdejo, če jih je kaj v hlačah!“ Jožman vendar ni imel priraščenega jezika, to so vedeli vsi – celo žandarji.
Po ustnem izročilu so se zaradi odročnosti v te goščave, predvsem na Širmanski hrib, pred stoletji zatekali vojaški ubežniki, saj kraji niso bili gosto naseljeni. Napadali so ladjarje na Savi in popotnike iz zavrstniške doline, ukvarjali pa so se tudi s krivolovom. V starih matičnih knjigah iz druge polovice 17. stoletja je bil kraj označen z imenom Na izaru, celotno območje pa se je imenovalo Štangarski gozd. Tu je bil Jožman doma. Živel je življenje, ki mu ni prizanašalo, a mu je večkrat prineslo bogastvo, ki se ga ni dalo šteti v denarju.