Jurčičeva ulica v Novem mestu se od leta 1972 imenuje po slovenskem pisatelju, dramatiku in časnikarju Josipu Jurčiču. Potek: prvi odcep desno od Tavčarjeve ulice na vzhodni strani Recljevega hriba. Ulica je nastala po zazidalnem načrtu v zgodnjih sedemdesetih letih. Obsega 15 hišnih številk.
Josip Jurčič (pisatelj in dramatik) je bil rojen 4. marca 1844 na Muljavi kot sin bajtarja. Njegov rod (Juršiči) izvira izpod Gorjancev. Njegov oče Marko iz Jablanice, ki se je še pisal Juršič, se je poročil z Jankovičevo Marijo z Muljave. Josip Jurčič je v osnovno šolo hodil na Krki, v Višnji Gori in Ljubljani, kjer je obiskoval tudi gimnazijo. Po končani gimnaziji (1865) je na Dunaju študiral slavistiko in klasično filologijo, vendar je zaradi pomanjkanja denarja študij kmalu opustil in se pričel preživljati s pisanjem.
Že v gimnaziji se je uveljavil kot pripovednik (Pripovedka o beli kači, Domen, Tihotapec …). Njegovo otroštvo so zaznamovale dedove pripovedi, ki jih je objavil v Novicah (Spomini na deda, 1863). Objavljal je v različnih listih in revijah, že leta 1864 pa je Mohorjeva družba izdala zgodovinsko povest Jurij Kozjak, slovenski janičar. V dunajskem obdobju je napisal več del, med njimi tudi prvi slovenski roman Deseti brat (1866). V tem času je največ sodeloval s Stritarjem in Levstikom. Skupaj so izdali Prešernove Pesmi in literarni zbornik Mladika.
Po začetni folklorni usmeritvi se je vse bolj približeval stvarnemu kmečkemu življenju in iskal razgibano pripoved v zgodovinski snovi, ki ji je ostal zvest vse življenje (Hči mestnega sodnika, Kloštrski žolnir…). Z Jurčičem smo Slovenci dobili pravega pripovednika. Z deli, ki estetsko sicer ne dosegajo zmeraj visoke ravni, je postavil temelje slovenski pripovedni prozi. Literarna zgodovina ga postavlja na prehod iz romantike v realizem.
Deloval je tudi kot urednik in založnik (Mladika, Glasnik, Listki…), zelo pomembno pa je tudi njegovo časnikarsko delo. Z Dunaja se je preselil v Maribor in tam postal poklicni časnikar pri Slovenskem narodu. Leta 1870 se je vrnil na Dunaj, da bi dokončal študij. Vendar pa tam ni našel primerne službe, zato je sprejel mesto sourednika pri Südslavische Zeitung v Sisku. Po smrti urednika Slovenskega naroda Antona Tomšiča je prevzel glavno uredništvo in to delo opravljal do smrti. Jeseni 1872 se je skupaj s časnikom preselil v Ljubljano. S časnikarstvom je bilo povezano tudi njegovo politično delovanje. Imel je jasno oblikovana stališča do pomembnih vprašanj. Njegovi politični pogledi so temeljili na mladoslovenski politiki in na ideji Zedinjene Slovenije.
Umrl je 3. maja 1881 v Ljubljani.
V Knjižnici Mirana Jarca hranimo prve izdaje njegovih del in nekaj izvirnih ilustracij prizorov iz Desetega brata avtorjev Gvida Birolle, Maksima Gasparija in Borisa Kobeta.