Čeprav je bilo napovedano, da bodo letalci prispeli v Ljubljano v soboto 25. junija popoldne, so se pojavili že dopoldne od dolenjske strani trije dvokrovniki tipa »Brandenburg«, ki so seveda vzbudili veliko pozornost in navdušenje med ljudstvom. Na Ljubljano so metali letake, za katere se je mladina kriče in vriskaje trgala po ulicah in trgih. Kdor je le mogel, je odhitel na vojaško letališče pri Devici Mariji v Polju, kamor je ogromna množica dospela šele po pristanku letalcev.
Ti letalci so bili: kapetan Šulter na »srednjem Brandenburgu« (motor »Daimler« 180 HP, hitrost 120—140 km na uro), narednik Iso Mandarić na drugem enakem letalu in narednik Peković (Jutro; v Slovencu Petrović) na malem Brandenburgu (»Mercedes-motor 100 HP, hitrost 80 km na uro). Proti poldne so dospeli ostali: kapetan Cenčič in tehniški poslovodja podporočnik Ernest Turko na dveh enokrilnih »Devoitinih«, vojaških lovskih avionih (enosedežnik; motor »Hispano-Suise« 300 HP, hitrost 140—180 km na uro), nato pa na »Potezu XXV« znani letalec s proge Pariz—Indija poročnik Leonid Bajdak in podporočnik Pintar ter na trosedu »Breguet 19« poročnik Savić, narednik Egger in podnarednik Rozman. »Potez XXV« je letalo z Loraine-Dietrichmotorjem 450 HP, enak motor ima trosedežni Breguet, hitrost 200 km na uro — »Potezova« je še večja.). Kapetan Sondermayer (drugi indijski letalec) je bil zadržan.
Na letališču zbrano občinstvo je jugoslovanske junake aviatike že v soboto navdušeno pozdravljalo in občudovalo njihova letala. Oblegalo jih je celo popoldne. Navdušenja je bilo kar preveč, kar je bilo nevarno tudi za letala. V Ljubljani in širši okolici so že ta dan vsi ljudje govorili le o letalskem mitingu. Nestrpno pričakovanje je raslo, posebno tam, kjer so ljudje videli nad seboj leteti avione.
Težko pričakovani dan je naposled prišel. Že z jutranjih vlakov so se vsipale na ljubljanskem kolodvoru množice ljudi, ki so prihitele navsezgodaj na ta veliki praznik jugoslovanskega letalstva. Še bolj polni so bili okrog poldneva. Okrog 14-ih pa, pred odhodom prvega posebnega vlaka, se je nabrala pred glavnim kolodvorom in posebno na peronu taka množica ljudi, da bi se bil kmalu zaustavil ves promet. Vlak, ki je štel trideset vagonov, je bil tako prenapolnjen, da so ljudje viseli na stopnicah kakor čebele. Enako je bilo pri naslednjih dveh vlakih. Bilo je kot ob vojni: tudi na strehah so se zopet po dolgem času peljali. Na različne načine se je pripeljalo na letališče okrog 9000 ljudi. Vendar je bilo to le nekaj več kakor četrtina gledalcev, ki so z letališča in s polja daleč naokrog ter z ljubljanskega Gradu in Golovca opazovali mojstrovine naših letalcev. Pred mitingom in po njem so bila vsa pota in ceste, vse steze in meje v vseh smereh od letališča, najbolj seveda proti Ljubljani, več ur žive od valujočih ljudskih množic, avtomobilov, voz, koles in konj.
Predstave letalcev
Točno ob 16. uri sta po pičlih 100 m zaleta vzletela kapetan Cenčič in tehniški poslovodja Turko v njunih »Devoitinih« v zrak. V velikih krogih sta obkrožala letališče. Občinstvo je pozorno sledilo njunemu poletu in čakalo atrakcij. Kroženje je trajalo precej dolgo, občinstvo je postalo že malo nestrpno. Tedaj so zagledali krasen »looping« – letalo je švignilo v ostrem loku kvišku, letelo čisto vertikalno, se vrglo na hrbet, padlo in znova letelo normalno. Ljudje so pridušeno vzdihovali. Obe letali sta izvajali luping za lupingom; komaj se je avion vzravnal, vnovič je švignil navzgor za nov prevrat. In potem izvajal vertikalni virage, ravercementi, tonoti, chandele.
Ljudje spodaj so zadrževali sapo in gledali sedaj enega letalca, sedaj drugega. Zlasti so jim bili všeč lupingi pilota Turka, ki jih je izvajal zelo nizko in so si jih lahko lepo ogledali. Ob 16.23 je kapetan Cenčič pristal, pet minut pozneje mu je sledil še Turko. Množice je preplavilo navdušenje. Proti pričakovanju – napovedano je bilo, da se bo let s pasažirji vršil na koncu sporeda – so sedaj povabili srečne izvoljence: poročevalce, izžrebance in dame k avionom — »Brandenburgom«. Okoli treh brandenburgov so se zbrali srečni izžrebanci, ki so dobili dopustnico za kratek polet. Nestrpnost je bila strašanska. Ne toliko zaradi poleta samega, kakor zaradi hude konkurence. Med izžrebanci je namreč bilo tudi nekaj protežiranih. Pokorno so trije piloti ustrezali redkim izbrancem in jih zapored dvigali s svojimi Brandenburgi v primerno višino do 1000 metrov, jih popeljali v velikih lokih na ogled pokrajine, ter zopet pristajali in se vnovič dvigali. Skoraj dve uri je to trajalo. Med množico so se pojavljale zahteve po nadaljevanju programa.
Polet aviona Potez XXV
Ob 17.05 se je v zrak s Potezom 25 dvignil poročnik Bajdak. Množice so mu burno vzklikale, ker je Bajdakova navzočnost na splošno vzbujala posebno pozornost in so mu zlasti ruski rojaki izkazali svoje simpatije s poklonitvijo pokala in cvetja. Ravno nad letališčem, včasih prav nizko, je slavni letalec izvajal elegantne lupinge, spirale in druge mojstrovine. Z njim je letel podnarednik Stojan Cirk, ki se ni bil niti privezal. Občinstvo je norelo od navdušenja. In ko je junak ob 17.30 pristal, se je avion znašel v nevarnosti, da bi ga naval zdrobil. Množica je predrla kordon; vsak izmed tisočev tu okrog je hotel biti pri letalcu. Fotografi in kinooperaterji so se prerivali okrog njega.
Letenje s pasažirji in skok s padalom
Medtem se je nadaljevalo letenje s pasažirji. Tudi Bajdak se je kmalu zopet dvignil v zrak z neko damo na »Brandenburgu«, ker z ostalimi avioni ni smel leteti noben civilist. Ljubljančan Franc Eger je nameraval skočiti iz višine 1200 metrov. Nered in naval na letališču je bil vedno večji. Naposled so v zraku zagledali avion, ki je letel visoko za gozdom, proti Savi, bil je den od brandenburgov. Nekaj podobno črni kaplji je padlo iz letala; bil je človek, ki se je prevračal v zraku. Nad njim se je razpel nekak velik svetal dežnik – padalo. Na vse strani so frfotali letaki, ki jih je letalec med padcem vrgel od sebe. Kmalu se je v svojih vrveh uravnovesil z nogami navzdol in uspel sesti! Lahno je padal.
Ko se je letalec spustil iz letala, je šla beseda med ljudmi kot blisk: »Eger! Eger je skočil!« Cela množica je začela teči proti mestu, kamor je pristal. Ljudje so skakali preko jarkov, čez grme, divjali po poti, padali, se zvijali kot kače med drevjem. V diru so mendrali žito, se suvali, prevračali do Egerja! Na zorani njivi je padalec, narednik Franc Eger iz Ljubljane, že na tleh. Prvi, ki so prispeli do njega, so dvignili ljubljenca na rame in ga nesli proti letališču. Mladi fant se je pomenkoval s spremljevalci. Poročevalec Slovenca je izvedel, da je letalec skočil z višine tisoč dvesto metrov in da je spust trajal pet minut. Isti poročevalec je na kratko spregovoril tudi z Leonidom Bajdakom, ki je izhajal iz hersonske gubernije [v današnji Ukrajini, op. G. H.]. Rus je govoril zelo dobro po srbohrvaško.
Z uspešnim skokom s padalom je bil spored mitinga zaključen, gledalci so bili nadvse navdušeni. Občinstvo je občutilo zadovoljstvo tudi v tem, da so se počutili kakor na velikanskem žegnanju, oblegalo je šotore s prigrizki in pijačami ter naglo praznilo zaloge. Številni sladoledarji so prišli na svoj račun. Obiskovalci so se naposled hitro razšli, naval na vlake je bil zopet velikanski, tako da je marsikdo odšel raje peš v središče Ljubljane. Kamor je človek tisti večer prišel v Ljubljani, so bile vse ulice živahne, vsi javni lokali polni in vsi so govorili le o mitingu in o letalcih, junakih dneva.
Poleg krasnega finančnega uspeha je bil ogromen tudi moralni uspeh prireditve. Zanimanje za letalstvo je s srečno uspelo prireditvijo silno naraslo. Med ljudmi se je dvignila samozavest, da imamo takšne fante od fare. S tem da je miting uspel brez sleherne najmanjše napake, so popolnoma poniknili vsi predsodki o letalstvu kot modernem prometnem in obrambnem sredstvu. Tudi starejši gospodje so si zaželeli splezati na veliko letalo.
