Dragotin Dežman (3. 1. 1821 – 11. 3. 1889) je izhajal iz zavedne slovenske družine in do leta 1861 veljal za strastnega narodnjaka. Objavljal in pisal je pesmi v slovenskem jeziku (Še Slovenija ni zgubljena, Proklete grablje).
Med 1861 in 1889 je bil poslanec deželnega zbora, ljubljanski mestni svetnik je bil med letoma 1861 in 1883, v državnem zboru na Dunaju pa poslanec med 1861 in 1867 ter med 1873 in 1879. Od leta 1852 vse do smrti je bil kustos Deželnega muzeja, l. 1871 pa je postal predsednik Ustavovernega društva.
V času Dežmanovega županovanja v Ljubljani so:
– reorganizirali mestno zdravstvo po zgledu drugih večjih mest, vzpostavljen je bil mestni zdravstveni svet in sprejet zdravstveni statut;
– na šolskem področju so razširili obrtno šolo, združeno z višjo realko in se pričeli pogovarjati o vzpostavitvi šole na Barju;
– sprejeta so bila pravila za mestne stražnike;
– izvedli čistko na uradniških mestih, saj so bili na primer vsi šolski nadzorniki na Kranjskem v tem času trdi Nemci, ki niso znali ali hoteli govoriti slovensko.
Med mestnim svetom in deželnim zborom je obstajalo stalno trenje. Deželni zbor ni odobril zvišanja občinskih naklad, nemški večini je vsilil občinski statut, zavrnil odobritev milijonskega loterijskega posojila in omejil število ur na ljubljanskih štirirazrednicah, glavnih šolah. Deželno predsedstvo je uslišalo Deschmanna in uvedlo nemščino kot učni jezik v 3. in 4. razredu na mestni ljudski šoli.
S funkcije župana je odstopil 12. maja 1874, saj je spoznal, da je na čelu mestne občine lahko samo nekdo, ki vso svojo dejavnost posveča samo mestni občini.
Ker si lahko precej podroben Dežmanov življenjepis preberemo v Slovenskem biografskem leksikonu, tu izpostavimo le nekaj bistvenih poudarkov.
Pod vplivom strica Mihaela in slovenske romantike se je Dežman vnel za slovenščino, bil je med prvimi naročniki Bleiweisovh Novic. V slovenski književnosti se je javljal kot pesnik v Novicah od 1844 do 1847, v Sloveniji 1848–49 in Bleiweisovem koledarčku 1854–56. Od 1848 je dobila njegova poezija tudi politično ozadje: Še Slovenija ni zgubljena (Slovenija 1848) in Proklete grablje (Koledarček 1855). Nekaj časa je urejeval Novice ob Bleiweisovi odsotnosti in polemiziral z Wiener-Zeitung, češ, da ne poznamo na Kranjskem nobene slovenske stranke, temveč le slovenski narod, ki na Kranjskem stanuje. V tej dobi je zlasti vplival na mladino, ki ga je smatrala za svojega voditelja. Poznejšim Vajevcem je 1854 na njih prigovarjanje obljubil, da bo začel izdajati slovenski leposlovni list.
Tudi vse njegovo politično udejstvovanje je imelo v tej dobi slovenski izraz. 1848 je podpisal adreso dunajskih Slovencev kranjskim stanovom, sestavil poziv dunajske Slovenije na narod in pričel s tem boj proti volitvam v Frankfurt, opozoril na nemško ekspanzivnost, kateri se moremo ubraniti s slovansko slogo in pozval pokrajinsko razcepljene Slovence na skupno delo za slovenstvo in slovanstvo. V Ljubljani je postal član Slovenskega društva, poročal kot tajnik o društvenem delovanju in dokazoval v odgovoru na Rechfeldov članek Krains polit. u. soc. Zustände (MHK 1849, 15), da sta naziva Slovenec in slovenski jezik bila znana že slovenskim protestantskim pisateljem in Hrenu, ter se krepko zavzel za pravico izobraževati slovenski jezik. Njegovo zadnje priznanje slovenstva, zadnji bojni klic proti nemškutarstvu so bile Proklete grablje (1855), ki so postale pozneje simbol nemškutarstva in renegatstva.
Kako so Dežmana videli sodobniki?
Politik in zdravnik dr. Josip Vošnjak ga je opisal kot častilakomnega in v podkrepitev tega zapisal spomin na dunajski dogodek leta 1861: »Ko so se kranjski državni poslanci l. 1861 peljali na Dunaj, so jih v Gradcu in na Dunaju navdušeno pozdravljali slovenski dijaki in posebno dr. Tomanu delali velike ovacije, za Dežmana pa so se manj zmenili. To se je Dežmanu pod nos pokadilo, in ker je bil zelo častilakomen, pa proti Bleiweisu in Tomanu ni mogel prevzeti prvega mesta, se je začel nagibati na drugo stran, kjer so ga seveda bili silno veseli ter mu izročili vodstvo. Dne 27. junija je v državnem zboru govoril svoj zloglasni govor proti dr. Tomanu in slovenskim zahtevam, kar je v Ljubljani vzbudilo silno ogorčenje proti njemu. Odslej je bil zaklet sovražnik vseh še tako skromnih slovenskih terjatev in o vsaki priliki dokaza, da je poturica hujši od Turka, o čemer bo še prilika govoriti.« (Spomini, str. 88).
Poznejši ljubljanski župan Ivan Hribar se je Deschmannovih ravnanj takole spominjal: »Slovenska manjšina v občinskem svetu borila se je proti samovolji nemškutarske večine vedno brezuspešno; le semtertje je zmagala s kakim predlogom manjše važnosti. Hud boj se je v občinskem svetu vnel takrat, ko je Dežman zasnoval obligatne tablice s številkami hiš in imeni ulic. Slovenska narodna manjšina se je temu predlogu na vse načine upirala in sicer zato, ker je dobro vedela, da hišne tablice, na katerih bodo nemški napisi na prvem mestu, pomenijo žaljenje za veliko večino mestnega prebivalstva, obenem pa, da še povzdignejo nemški značaj našega mesta. Tudi je slovenska narodna majnjšina čutila, da bo take tablice potem prav težko odstraniti …« (Moji spomini 1, str. 94)
Prizanesljiveje o Dežmanu pripoveduje Fran Šuklje, saj je bil Dežman v njegovem širšem sorodstvu. Šuklje se spominja: »Da je bil rodom čistokrven Slovenec, o tem ni bilo nobenega dvoma. Mati njegova, duhovita črnooka Vipavka, ni do svoje smrti, ki je nastopila v visoki starosti, spregovorila niti besedice nemški. Sprva je bil Deschmann kot visokošolec in še dalje do l. 1860 odličen Slovenec, pesnik in učitelj svojemu narodu. Znanje njegovo je bilo naravnost stupendno, bil je eden izmed onih redkih polihistorjev, kakor jih današnji svet niti ne zmore več. Po stricu, ljubljanskem trgovcu, je bil podedoval lepo premoženje. To mu je omogočilo, da se je mogel posvetiti vedam, neoviran po gmotnih skrbeh in stanovskih bremenih. Za borno plačo 800 gld., katere si nikoli ni dal zvišati, je opravljal do svoje smrti posel muzealnega kustosa. Če se danes ljubljanski muzej ponaša s svojimi zbirkami, je to v prvi vrsti Deschmannova zasluga!«
Šuklje ne pritrjuje Vošnjakovi razlagi, zakaj se je Dežman obrnil proti Slovencem in »zapustil narodno zastavo«. Njegov vstop v nemški tabor razlaga takole: »Po mojem mnenju je bil neposreden povod njegovemu odpadu, da mu je naposled presedal Bleiweisov rustikalni konzervatizem in Jeranova tesnosrčnost. Do duše sem uverjen, da je Deschmann istinito ljubil deželo in narod, toda prežet z modernimi idejami, goreč za razširjanje omike in prosvetljenosti, je obupal nad možnostjo, da bi pod takim vodstvom naš narod mogel doseči one cilje, koje je on stavil svojemu ljudstvu. Tragika Deschmannova izvira odtod, ker ni razumel, da mora politik delati »auf lange Sicht«, na dolge roke, da ni spoznal, koliko je vredna v politiki – potrpežljivost. Za dvajset let prezgodaj se je bil Deschmann rodil.« (Iz mojih spominov, str. 24-25)
