Le carte

Najzgodnejše karte v Evropi, so uporabljali kot poučne pripomočke v heraldiki, geografiji, slovnici in logiki. Navadno so bili na njih upodobljeni dvorni ideali viteštva, kot so dame in gospodi v slovesnih oblačilih in jahalnih opravah. Obstajale so štiri barve igralnih kart, ki pa niso bile povsod po Evropi enake. V Nemčiji so karte delili na srce, kraguljčke, list in želod, medtem, ko sta Španija in Italija poznali razdelitev na čašo, krepelo, meč in kovanec. Francoske karte, pa so vpeljale simbole, ki jih po vsem svetu uporabljamo še danes: srce, križ, pik in karo (Grunfeld V., 116-117) .
Standardni komplet kart sestavlja 52 kart, ki so razdeljene na 4 barve: dve rdeči – srce in karo, ter dve črni – križ in pik. Vsaka barva vsebuje 13 kart, ki jih navadno razvrstimo od 2 (najnižja) do asa (najvišja). Kralju, dami in fantu pravimo vrhovne karte ali slike, saj so v večini iger vredne več od drugih kart. V 15. stoletju so karte začeli izdelovati s pomočjo lesorezov, zato se podobe kart vse do danes niso veliko spremenile. Zanimivo je dejstvo, da karte do 19. stoletja niso vsebovale črk in števil, saj so se te pojavile šele pozneje (King, 39 in Grunfeld V., 117).
Večina iger s kartami se začne z določenim obredom, ki naj bi ponazarjal poštenost igre ter dal igralcem občutek varnosti. Preden pričnemo z igro, karte najprej premešamo in presekamo, saj tako preprečimo, da bi igralci dobili iste karte kot prejšnjo igro. Ko so karte premešane, igralec desno od mešalca, preseka komplet na dva dela. Nato mešalec razdeli karte s hrbtno stranjo navzgor. Z igro prične igralec na levi strani od mešalca, sledijo preostali igralci v smeri urinega kazalca. Pri igri s kartami je pomembno, da nasprotniki ne vidijo naših kart (King, 40-41).

Literatura:
Grunfeld V., F. (1993). Igre sveta. DZS, Ljubljana, 113-117.
King, D. (2003). Igre. Didakta, Radovljica, 38-41.