Kolar si je moral les za svoje delo pripraviti za dve leti naprej, da je bil primerno suh.
Kolarji so naredili ‘les’, to pomeni vse lesene dele voza. Najprej so cele lesene vozove delali, tudi kolesa. Nato pa so prišli ‘gumi’ vozovi, na leseno ogrodje voza so pritrdili kolesa tovornjakov.
Ko je kmet prišel h kolarju in naročil voz, je bilo pomembno, ali je s hribov, s trdega, ali z ‘morosta’, z močvirnega terena. Za trdo podlago so delali le 5 cm široka platišča, za ‘morost’ pa tudi do 12 cm, da ni voz zagazil.
Širina in dolžina voza sta bili v glavnem dogovorjeni. ‘Lojtre’ in ročice za ‘lojtrnike’ so pa potem kmetje doma delali. Z njimi so sami ‘naredili’ dolžino voza, 5, 6,7 m dolge ‘lojtre’. Če je potreboval večji voz, je pa daljše ‘lojtre’ naredil.
Za izdelavo vozov so uporabljali jesenov, brestov, bukov les – trd les. Brestov les je že bolj mehak, ampak čvrst in se da lepo kriviti. Dober kolarski mojster je moral biti, dober kovač, voz lepo pobarvan in če je bil pod streho, je zdržal en rod, to se pravi 60 let.
Za kolesa je bilo najbolje, da se je les križal: akacijevo pesto, jesenove napere (špice ali špire), platišča pa brestova. Če je bil akacijev les, je bilo kolo ‘za zmeraj’, to je tako trden les, da je lahko tudi v vodi stal nekaj časa. Tak trd, rumen les je to, ‘vojni les’ so rekli, samo vojska je imela akacijeve vozove, za kmete je bil predrag.
Les je kolar Švigelj kupoval na Pancah, naenkrat je odpeljal 60 več kot 3 m dolgih brez za oje, da jih je kasneje prirezal glede na to, kako dolgi so bili konji. Breza je lahka in lepo se krivi, lahko je tudi grčava. Jesenove in bukove oje so pretežke. Les je moral biti pravi čas posekan, pozimi, marca meseca je že prepozno, je že nekaj v lesu, da ga črv hitro ‘zagrabi’. Če je pa pozimi sekano, črva ni. Naravno se je les sušil vsaj 2 leti. Plohi so se sušili za vsak cm pol leta. Za dve leti naprej si je moral kolar pripraviti les, da je bil primerno suh.
Voz so okovali kovači. Vsak del voza je bil okovan. Najprej je bilo treba pesto okovati, potem ‘pušo’ vstaviti in ‘aks’ (os), potem pa še šino dati na obod kolesa. To je bilo najtežje. Imeli so različne natezalnike, različne šine, posebne mere so bile tudi, da si znal določiti ? (fi), obseg. Potem je bilo treba oplen okovati. Z njim se ‘reda’ (krmili). Ta mora biti okovan, da se ne obrabi in da gladko teče. Nato so prišli na vrsto trabje, pouza, glavna vaga (srednja vaga), male vage. Narediti je bilo treba ‘žlajf’ (zavore), enostopenjski trapezni navoj. Plazne so bile lesene.
Jože Švigelj (intervju): Popravljali smo kolesa, dele voza, ki so se zlomili. Pesto kmalu ‘hudič ne vzame’, ker je na sredi, toda obod in napere je bilo treba pogosto nove narediti. Največkrat so vozovi stali na zemlji, pa je les propadel. Kakšen je rekel, naj kar malo popravim. Pa ne moreš, saj bi kolo ob tresenju in obremenitvi spet razpadlo.
Pozimi, če so bili furmani pametni, ko so se ustavili, so imeli ob strani take ‘tramičke’, da so jih podložili pod plug, da ni primrznil, prav tako pod sanke. Če pa ne, ko so pognali: »Bistahar,« se je ‘štanga’ zlomila, pa si bil tam, kjer si bil. Pa smo spet bobnarji dobro ‘skoz prišli’. Takrat je bilo dela dosti.
