Konzervacija hrane ali spravilo pokvarljivih prehrambnih izdelkov za kasnejšo uporabo je bil v kuhinji večen problem. Do iznajdbe modernih električnih zamrzovalnikov so gospodinje problem pokvarljivosti reševale na različne načine. Živila so solile, dimile, sušile, kisale, kasneje tudi segrevale, in če je bilo mogoče, celo hladile. Pri mesu je bil dolga stoletja najpreprostejši način konzervacije soljenje, nato so ga dimili in kasneje še posušili. S tem so meso in izdelke iz njega poskušali ohraniti za kasnejši čas. Na podoben način so konzervirali tudi ribe.
Bolj problematična je bila zelenjava. Ker je hitro pokvarljiva, je v surovem stanju niso mogli ohraniti dalj časa; izjema so bili krompir, zelje, solata in nekaj vrtnin, ki so jih lahko za kasnejšo uporabo shranili v zemljanko ali v klet. Edina prava možnost konzervacije je bilo kisanje, ki se je kot postopek ohranilo do danes. Poleg tega se je uporabljala še konzervacija s soljo ali sušenjem.
Problem je bilo tudi hranjenje sadja, zato so ga veliko posušili. Najprej so ga sušili na lesah v pečeh ali na pečeh, kasneje pa tudi v posebnih sušilnicah, ki so jih kot samostojne objekte postavljali večji sadjarji v celjski regiji. Sušeno sadje je bilo predvsem na podeželju vedno dobrodošlo. Gospodinje so ga hranile za čase, ko ni bilo druge hrane, saj so lahko iz njega delale močnik, ali pa so ga postregle kar suhega. Poleti je bil iz suhega sadja dobrodošel kompot kot sestavni del dopoldanske malice.
Segrevanje hrane in njeno spravljanje v nepredušno zaprte posode ima nekoliko krajšo tradicijo, saj je poseben problem pri tem predstavljala posoda. Šele ko so se v ta namen pojavili stekleni kozarci, ki jih je bilo mogoče pokriti s pergamentom in kasneje s steklenimi pokrovi, se je omenjeni način bolj razširil. Pri konzervaciji hrane s segrevanjem ne smemo pozabiti še načina zalivanja pečenega mesa v mast in hranjenje mesenih klobas z zalivanjem v masti ali olju, ki je bilo v navadi tudi pri nas.
Hlajenje tudi danes predstavlja najuspešnejši način konzervacije, vendar je bil ta način za večino gospodinj uporaben le pozimi, ko so bile naravne temperature pod lediščem.
Zamrzovanje kot način konzervacije se je množično uveljavilo sicer šele v drugi polovici 19. stoletja, ima pa starejšo tradicijo. Že stavba Stare grofije v Celju ima na načrtu, ohranjenem iz leta 1832, vrisano ledenico, mnoge pa so izpričane iz še starejših obdobij (Gornji Grad, Žička kartuzija itd.).
Bolj množično se je ta način konzervacije pričel uporabljati šele, ko so se komore za hlajenje zmanjšale na velikost omare ali omarice in ko so si led preko poletja lahko zagotovili sami v posebni ledenici ali pa ga je dovažal ledar. Led je po obnovi v letu 1937 naročnikom zagotavljala tudi Celjska mestna klavnica.
