Čeprav so litostrojčane poznali predvsem kot strugarje, livarje in inženirje, kot sposobne konstruktorje turbin, preoblikovalnih in drugih strojev, pa so imeli mnogi tudi velik talent za likovno, glasbeno in dramsko ustvarjanje ter recitiranje.
V sindikatu Litostroja so menili, da se večja produktivnost in predanost delu dosega tako, da se delavcem ob samoupravnih pravicah ponudi tudi možnost duhovnega napredka, zato je sindikat podpiral različna kulturna udejstvovanja svojih članov.
Kulturna dejavnost v Litostroju se je v prvih letih odvijala v okviru delavskega (sindikalnega) kulturno-umetniškega društva. Septembra 1952 so v Zgornji Šiški ustanovili delavsko prosvetno društvo »Svoboda«, ki je združila člane Kulturnega društva »Vodnik«, Sindikalnega kulturno-umetniškega društva »Litostroj« in mladinske godbe Industrijske kovinarske šole v Litostroju. Za predsednika je bil izvoljen litostrojčan Peter Hariš.
Leta 1960 je bil ustanovljen mladinski kulturno-umetniški klub, ki je združeval literarne, slikarske in kiparske ustvarjalce med mladimi delavci Litostroja. Mladinska kulturno-prosvetna sekcija Litostroja je l. 1963 ustanovila tudi folklorno skupino, ki je nastopala na proslavah in drugih prireditvah.
Leta 1961 je občinski sindikalni svet organiziral v mesecu marcu tekmovanje sindikalnih kulturno-umetniških skupin šišenske občine. Tudi Litostrojev sindikat je prijavil svojo skupino, ki so jo sestavljali godba na pihala, zabavni kvintet, recitatorji, avtorji lastnih pesmi, pevci ob spremljavi kitare in »Oder mladih — Litostroj«.
Gojenci Doma industrijske šole so premogli samostojen kulturni klub Karla Destovnika-Kajuha, ki je obsegal dramsko, recitacijsko, radijsko, čitalniško, rezbarsko, likovno, literarno in dopisno sekcijo ter sekcijo za predavanja.
Veliko različnih samoorganiziranih kulturniških sekcij, klubov ali skupin je po krajšem času delovanja razpadlo, k čemur so botrovali predvsem odsotnost primernih prostorov za vaje in nastope, nizke finančne dotacije in pomanjkanje strokovnega vodenja. Zobu časa so čvrsto kljubovali likovni umetniki – ki za svoje delovanje v praski niso potrebovali sekcije – pihalni orkester in kasnejši mešani pevski zbor.
Stalna nihanja v kulturno-prosvetni dejavnosti v delovni organizaciji je naslavljala Komisija za kulturo in prosveto pri sindikatu, ki je skrbela za razvoj kulture in organizacijo kulturnih prireditev v Litostroju. S številnimi pozivi je skušala pritegniti k sodelovanju tiste delavce, ki so imeli veselje do deklamiranja, pisanja pesmi itd. Skrbela je za organizacijo likovnih razstav in literarnih večerov, ki so sredi osemdesetih let potekali enkrat mesečno, nekaj časa je izdajala tudi literarni bilten, organizirala je kulturne izmenjave z društvi in organizacijami zamejskih Slovencev ter od leta 1973 organizirala gledališke abonmaje za Litostrojeve delavce. Leta 1988 so redno izhajale tri različne vrste publikacij — glasilo Litostroj, Interne informacije ter Kulturni kažipot, ki je delavce seznanjal s kulturno ponudbo profesionalnih institucij in domačo, litostrojsko dejavnostjo.
