O uporabi plovne poti po Ljubljanici pričata dve zelo pomembni najdbi.
Oktobra 1890 je bila na območju Brezovega loga na vzhodnem delu Ljubljanskega barja odkrita tovorna ladja iz 1. stol. pr. n. št. Ladja je bila simetrične, podolgovato-ovalne oblike, s prisekanimi konci. V dolžino je merila 30 m, v širino do 4,8 m v višino pa 0,6 m. Imela je ravno dno brez gredlja ter navzven nagnjene nizke boke. Ladja je bila zasnovana za plovbo v plitvinah. Obliki ladje najbolj ustreza antični izraz pontonium, s katerim so še v zgodnjem srednjem veku označevali velika in počasna rečna plovila, namenjena prevozu blaga. Ladjo so premikali s pomočjo drogov, naenkrat pa je lahko tovorila 40 ton tovora.
Leta 2008 pa so v Sinji gorici pri Vrhniki arheologi potapljači našli še eno rimsko tovorno ladjo, ki jo strokovnjaki na podlagi analiz umeščajo na začetek 1. stol. n. št. Gre za pomembno odkritje, ki presega lokalni in regionalni pomen. Na podlagi konstrukcijskih lastnosti in mer ladjo uvrščajo v skupino rimskih tovornih ladij z ravnim dnom za plovbo po rekah in jezerih v širšem zaledju severnega Jadrana in osrednje Evrope. Ladja je po obliki zelo podobna prej omenjeni skoraj sočasni in predvidoma dvakrat večji rimski tovorni ladji iz Lip. Pomembna razlika med njima je, da je ladja iz Lip zgrajena s tehniko šivanja, ladja iz Sinje gorice pa s tehniko spajanja z železnimi spojkami. Konstrukcija z ugotovljeno tehniko gradnje z železnimi spojkami predstavlja manjkajoči člen v raziskavah tehnologije gradnje sredozemskega tipa plovil in razvoja ladjedelništva na splošno.
Avtorica besedila: Škerl Barbara (celotno besedilo skupaj z viri je v pdf obliki pripeto med multimedijskimi elementi nadrejene zbirke)