Lebanova ulica v Novem mestu se od leta 1970 imenuje po pisatelju in glasbeniku Janku Lebanu. Poteka med Šmihelsko cesto in potokom Težka voda v Kandiji. Je novejša ulica z enodružinskimi in vrstnimi hišami. Ulica ima 51 hišnih številk.
Janko Leban se je rodil 21. aprila 1855 v Kanalu na Goriškem. Izhajal je iz učiteljske družine. Oče Valentin je bil učitelj, prav tako njegova starejša brata glasbenik Avgust in pisatelj Anton, ki je kasneje živel v Stični. Normalko in tri razrede gimnazije je obiskoval v Gorici, nato je prestopil na goriško učiteljišče, ki ga je končal v Kopru, kamor se je učiteljišče preselilo.
Sprva je služboval po manjših krajih na Slovenskem, med drugim na Trebelnem pri Mokronogu.
Bil je mnogostranski literarni avtor. Objavljal je v številnih listih in revijah pod raznimi psevdonimi (Rodoljub, Osamelec, Satirik z Olimpa …). Njegov pesniški prvenec »Tožba ptice« je objavila tržaška Jadranska zarja leta1870. Že kot gimnazijec je izdal pesniško zbirko »Pesmi in povesti na poskušnjo« (1871). Objavljal je pesmi, črtice in poučne zapise. Več uspeha je imel z mladinskimi knjigami: Iskrice, Šestdeset malih povesti za otroke, V domačem krogu, zbirka pesmi in povesti za mladino …
Veliko je prevajal, največ literaturo za mladino iz italijanščine in nemščine. Uveljavil se je tudi kot pedagoški pisatelj: Kako učiti branje v ljudski šoli, Materin jezik v ljudski šoli, Kako naj mladina čita mladinske spise, Slovstvena zgodovina v slovenski ljudski šoli …
Zelo uspešen je bil tudi na glasbenem področju. Že kot trinajstleten je kot pripravnik orglal po goriških cerkvah. Priložnostno je tudi skladal. Nekaj skladb je objavil v Cerkvenem glasbeniku, Glasbeni zori in Novih akordih. Samostojno sta izšli dve Lebanovi zbirki: Zbirka cerkvenih pesmi in Domači glasi. Poskrbel je tudi za izid skladb svojega brata Avgusta, ki je bil od treh bratov glasbeno najbolj nadarjen in je na njegovo glasbeno ustvarjalnost odločno vplival.
Po ženini smrti je našel dosmrtno zatočišče pri usmiljenih bratih v Kandiji pri Novem mestu. Umrl je 18. februarja 1932, pokopan je na šmihelskem pokopališču, kjer mu je Pedagoško društvo postavilo spomenik.
Velik del svoje literarne zapuščine (rokopisi, korespondenca) je zapustil novomeškemu nadučitelju Kalanu, vendar se je zapuščina med vojno in pri selitvah precej porazgubila. Preostanek (štiri rokopisne zvezke) hranimo v knjižnici, v Posebnih zbirkah Boga Komelja.
Sprva je služboval po manjših krajih na Slovenskem, med drugim na Trebelnem pri Mokronogu.
Bil je mnogostranski literarni avtor. Objavljal je v številnih listih in revijah pod raznimi psevdonimi (Rodoljub, Osamelec, Satirik z Olimpa …). Njegov pesniški prvenec »Tožba ptice« je objavila tržaška Jadranska zarja leta1870. Že kot gimnazijec je izdal pesniško zbirko »Pesmi in povesti na poskušnjo« (1871). Objavljal je pesmi, črtice in poučne zapise. Več uspeha je imel z mladinskimi knjigami: Iskrice, Šestdeset malih povesti za otroke, V domačem krogu, zbirka pesmi in povesti za mladino …
Veliko je prevajal, največ literaturo za mladino iz italijanščine in nemščine. Uveljavil se je tudi kot pedagoški pisatelj: Kako učiti branje v ljudski šoli, Materin jezik v ljudski šoli, Kako naj mladina čita mladinske spise, Slovstvena zgodovina v slovenski ljudski šoli …
Zelo uspešen je bil tudi na glasbenem področju. Že kot trinajstleten je kot pripravnik orglal po goriških cerkvah. Priložnostno je tudi skladal. Nekaj skladb je objavil v Cerkvenem glasbeniku, Glasbeni zori in Novih akordih. Samostojno sta izšli dve Lebanovi zbirki: Zbirka cerkvenih pesmi in Domači glasi. Poskrbel je tudi za izid skladb svojega brata Avgusta, ki je bil od treh bratov glasbeno najbolj nadarjen in je na njegovo glasbeno ustvarjalnost odločno vplival.
Po ženini smrti je našel dosmrtno zatočišče pri usmiljenih bratih v Kandiji pri Novem mestu. Umrl je 18. februarja 1932, pokopan je na šmihelskem pokopališču, kjer mu je Pedagoško društvo postavilo spomenik.
Velik del svoje literarne zapuščine (rokopisi, korespondenca) je zapustil novomeškemu nadučitelju Kalanu, vendar se je zapuščina med vojno in pri selitvah precej porazgubila. Preostanek (štiri rokopisne zvezke) hranimo v knjižnici, v Posebnih zbirkah Boga Komelja.
