Hum je s svojimi posebnostmi in skritimi kotički že od nekdaj v ljudeh prebujal domišljijo. Pa naj so bile to zamisli o njegovem vulkanskem izvoru, ideje o postavitvi koče in poseku gozda ali pa je bil navdih za številne legende. Ena izmed njih govori o ”Divjem farovžu”.
»V času, ko je bil grad na Humu v lasti celjskih grofov in je bil grof Friderik še zelo mlad, so grajski vitezi na Humu in v okoliških gozdovih priredili lovski pogon. Neprevidnost je hotela, da je Friderik zdrsnil v jamo in od utrujenosti v njej zaspal. Ponoči se je mlademu grofu v sanjah prikazala prelepa deklica. S svojo lepoto ga je tako očarala, da je vplivala na njegovo kasnejše življenje in usodo celjskih grofov.
Grajski ljudje so kmalu pogrešali mladega gospoda. Prečesali so vse okoliške gozdove in ga končno našli, ko je sedel ob breznu. Bil je spremenjen in zamišljen, kajti sanje so bile še sveže, deklica, ki jo je videl v spanju, pa preveč lepa, da jo tudi lepo jutro ni moglo spoditi iz njegovih misli.
Ko so se vračali proti gradu, so srečali procesijo Laščanov z župnikom na čelu. Friderik je bil jezen in radoveden, kaj je prineslo te ljudi v tako ranem jutru, zato je o tem povprašal duhovnika. Ta pa mu je začel pripovedovati:
Na tem mestu, kjer je ta jama, je bil nekoč farovž. V njem je živel župnik z ženo in hčerko. Bolj kot dušebrižništvo mu je ugajal lov in popivanje po vaseh. Vse bi teklo mirno, če ne bi takrat prišla prepoved iz Rima, da se duhovniki ne smejo ženiti, že poročeni pa ne več živeti pri svojih družinah. Humski župnik pa se je na to prepoved požvižgal in je še naprej veseljačil. Kdo ve, kako dolgo bi še tako vztrajal, če ne bi zmanjkalo živeža. Tlačanov, ki bi mu morali prinesti desetino, pa ni bilo od nikoder. Zato se je namenil v trg povprašat vikarja, kaj je z njegovim deležem. Le-ta mu je pod nos pomolil listino, na kateri je bilo zapisano, da je župnik izobčen iz katoliške cerkve in mu desetina ne pripada več. Ves nesrečen se je veseljaški humski župnik odpravil proti svojemu domu in med potjo premišljeval, kako bo s svojo družino živel naprej. Bodočnost se mu ni kazala v rožnatih barvah. Iz razmišljanja ga je zdramil tujec v lovski obleki in žarečih oči, ko ga je vprašal, zakaj je tako potrt. Ko mu je župnik razodel svojo žalostno zgodbo, mu je le-ta predložil: »Jaz sem zelo bogat. Dam vam zlata, da boste z njim napolnili tri kadi, če mi daste svojo hčer za ženo.« Župniku se je zdela ta ponudba zelo vabljiva, čeprav je že takoj razmišljal, da temu tujcu ne bi dal svoje hčerke za ženo, toda ponujeno bogastvo je bilo zelo mikavno. Po kratkem premolku je tujcu odgovoril: » Velja. Vendar morate zlato prej prinesti, da si ga bo lahko tudi hčerka ogledala.«
Župnik in tujec sta se dogovorila, da bo menjava na kresni večer. Tujec je tudi obljubil, da bo obljubljeno zlato poslal vnaprej.
Ko pa je na kresni večer potrkal na župnikovo okno in zahteval obljubljeno mu ženo, mu je župnik odgovoril, da so farovž medtem obiskali roparji, mu pobrali vse zlato in tudi hčerko ugrabili. Tujec je takoj začutil, da je to prevara, zabrlizgal je na svojo piščal in iz gozda so začeli prihajati njegovi tovariši – hudiči. Tedaj je župnik uvidel, s kom je sklenil kupčijo. Pred vragom je padel na kolena in prosil boga in vse svetnike na pomoč. Tedaj pa je v zemeljskih globinah silovito zagrmelo, hrib se je stresel, farovž pa se je s prebivalci in zlatom vred pogreznil v zemeljske globine. Od tistih dob ljudje v trgu in okolici večkrat slišijo v Humu »divjo jago«. Tudi pretekle noči ni bilo miru na Humu, zato so ljudje zarana prišli, pa smo krenili do divjega farovža in molimo za rešitev župnikove duše. Takšna je zgodba, ki jo je povedal laški župnik grofu Frideriku.«
Grajski ljudje so kmalu pogrešali mladega gospoda. Prečesali so vse okoliške gozdove in ga končno našli, ko je sedel ob breznu. Bil je spremenjen in zamišljen, kajti sanje so bile še sveže, deklica, ki jo je videl v spanju, pa preveč lepa, da jo tudi lepo jutro ni moglo spoditi iz njegovih misli.
Ko so se vračali proti gradu, so srečali procesijo Laščanov z župnikom na čelu. Friderik je bil jezen in radoveden, kaj je prineslo te ljudi v tako ranem jutru, zato je o tem povprašal duhovnika. Ta pa mu je začel pripovedovati:
Na tem mestu, kjer je ta jama, je bil nekoč farovž. V njem je živel župnik z ženo in hčerko. Bolj kot dušebrižništvo mu je ugajal lov in popivanje po vaseh. Vse bi teklo mirno, če ne bi takrat prišla prepoved iz Rima, da se duhovniki ne smejo ženiti, že poročeni pa ne več živeti pri svojih družinah. Humski župnik pa se je na to prepoved požvižgal in je še naprej veseljačil. Kdo ve, kako dolgo bi še tako vztrajal, če ne bi zmanjkalo živeža. Tlačanov, ki bi mu morali prinesti desetino, pa ni bilo od nikoder. Zato se je namenil v trg povprašat vikarja, kaj je z njegovim deležem. Le-ta mu je pod nos pomolil listino, na kateri je bilo zapisano, da je župnik izobčen iz katoliške cerkve in mu desetina ne pripada več. Ves nesrečen se je veseljaški humski župnik odpravil proti svojemu domu in med potjo premišljeval, kako bo s svojo družino živel naprej. Bodočnost se mu ni kazala v rožnatih barvah. Iz razmišljanja ga je zdramil tujec v lovski obleki in žarečih oči, ko ga je vprašal, zakaj je tako potrt. Ko mu je župnik razodel svojo žalostno zgodbo, mu je le-ta predložil: »Jaz sem zelo bogat. Dam vam zlata, da boste z njim napolnili tri kadi, če mi daste svojo hčer za ženo.« Župniku se je zdela ta ponudba zelo vabljiva, čeprav je že takoj razmišljal, da temu tujcu ne bi dal svoje hčerke za ženo, toda ponujeno bogastvo je bilo zelo mikavno. Po kratkem premolku je tujcu odgovoril: » Velja. Vendar morate zlato prej prinesti, da si ga bo lahko tudi hčerka ogledala.«
Župnik in tujec sta se dogovorila, da bo menjava na kresni večer. Tujec je tudi obljubil, da bo obljubljeno zlato poslal vnaprej.
Ko pa je na kresni večer potrkal na župnikovo okno in zahteval obljubljeno mu ženo, mu je župnik odgovoril, da so farovž medtem obiskali roparji, mu pobrali vse zlato in tudi hčerko ugrabili. Tujec je takoj začutil, da je to prevara, zabrlizgal je na svojo piščal in iz gozda so začeli prihajati njegovi tovariši – hudiči. Tedaj je župnik uvidel, s kom je sklenil kupčijo. Pred vragom je padel na kolena in prosil boga in vse svetnike na pomoč. Tedaj pa je v zemeljskih globinah silovito zagrmelo, hrib se je stresel, farovž pa se je s prebivalci in zlatom vred pogreznil v zemeljske globine. Od tistih dob ljudje v trgu in okolici večkrat slišijo v Humu »divjo jago«. Tudi pretekle noči ni bilo miru na Humu, zato so ljudje zarana prišli, pa smo krenili do divjega farovža in molimo za rešitev župnikove duše. Takšna je zgodba, ki jo je povedal laški župnik grofu Frideriku.«
(povzeto po Rado Radešček, Slovenske legende, 1983)
