Povprečno situiran delovni človek si težko privošči letovanje v hotelih, zato so počitniške kapacitete podjetja zelo iskane. Pri tem gre zahvala sindikatu, komisiji za družbeni standard in vzdrževalcem počitniških kapacitet, ki skrbijo, da vse poteka v najlepšem redu.
V spomladanskih mesecih se po razpisu prostih kapacitet prične zbiranje prijav zainteresiranih za letovanje. Vsako leto se ponavlja ista zgodba: večina delavcev se prijavi v času med 15. 7. in 15. 8., zato je težko vsem ugoditi, da bi letovali v konici sezone. Je pa to razumljivo, saj je čas šolskih počitnic in večinoma letujejo družine z otroki.
Prijavam sledi naknadno dogovarjanje s prosilci glede terminov. V letu 1982 je dobilo odobreno letovanje 296 družin, 40 prosilcev ni dobilo prostora v počitniških kapacitetah, 18 prosilcev je samih odpovedalo bivanje.
Komisija je določila, da delavci do 1. 6. vplačajo akontacijo, saj se je v preteklosti pogosto dogajalo, da so delavci odjavili letovanje tik pred dejanskim odhodom na dopust.
Cena prikolice je bila ugodna – 180 dinarjev na dan. Prikolice so bile dobro opremljene, v predprostoru so imele hladilnik, inventar se je redno obnavljal. Žal pa se je dogajalo, da so posamezniki slabo skrbeli za opremo, kot da se niso zavedali, da je bila vse to skupna lastnina in čim bolj jo bodo pazili, dlje jo bodo lahko uporabljali.
Počitnikovanje je bilo omejeno na 10 dni, kar se je večini zdelo sprejemljivo. Niso pa bili pripravljeni na krajše število dni, npr. 7, da bi na ta način omogočili večjemu številu delavcev letovanje na morju.
Večina dopustnikov se ni odpravila s svojim avtomobilom, ker ga niso imeli. Peljali so se z vlakom in avtobusom. Predlagali so celo, da bi v določen kraj in nazaj celotno izmeno dopustnikov odpeljali z najetim avtobusom.
Ko so dopustniki prispeli v avtokamp, so na recepciji uredili vse formalnosti in prejeli ključe ter začeli uživati v počitnicah. Včasih je nastala zmeda s ključi, oprema prikolice tudi ni vedno delovala po željah dopustnikov. [4]
[4] Usnjar, Kako letujemo, št. 158, avgust 1982, str. 8, 9, 10
Usnjarna Vrhnika je imela 5 počitniških prikolic v Medulinu, 5 prikolic v avtokampu Stoje pri Pulju, 6 prikolic v kampu Funtana pri Vrsarju, največ pa v Lanterni – 10 prikolic.
Dopustniki so v prikolicah uživali samostojnost pri organiziranju svojih dejavnosti, uživali so v toplem morju in soncu, zadovoljni so bili z oskrbo in cenami v trgovinah, ki so bile podobne tistim doma.
Večje udobje kot v prikolici je bilo omogočeno tistim, ki so letovali v 4 garsonjerah v Novigradu, ali v počitniških domovih v Strunjanu in na Belem križu.
Posebej tisti v počitniškem domu so bili prosti kuhanja celih deset dni. V Strunjanu je sedem delavcev v kuhinji skrbelo za prehrano dopustnikov. Dnevno so pripravili od 67 do 85 obrokov, odvisno od tega, koliko ljudi je bilo v eni izmeni. Nad hrano so bili navdušeni, tako nad kvaliteto, kot nad količino.
Penzion za člane kolektiva je bil 180 din, za drugega zaposlenega zakonca 230 din, za tuje goste 350 din. Vladalo je prepričanje, da tako raznovrstne in dobre hrane za denar, ki ga dajo, ne bi dobili nikjer.
V glasilu Usnjar so vsako poletje objavljali komentarje o zadovoljstvu dopustnikov, ter jih opremili s številnimi fotografijami.
