“Vzreja lipicanca se je najprej začela iz potrebe po dobrem vojaškem konju. Kmalu so se pokazale njegove odlike in sposobnosti za učenje in nastopanje.
Tako so z načrtnim križanjem in umetnim izborom izoblikovali lipicanca, kot ga poznamo danes. To je srednje velik, toplokrven konj, baročnega tipa. Ima srednje veliko, plemenito glavo z velikimi temnimi in živahnimi očmi, srednje velikimi uhlji ter širokimi, polnimi nozdrvami. Vrat je visoko nasajen in usločen. Viher je lepo izražen, hrbet dolg in raven, križ pa mišičast in lepo položen. Prsi so globoke in široke ter izražajo njegovo moč. Griva in rep imata gosto, koštato, vendar kot svila tenko žimo. Korak lipicanca je visok, prožen, energičen in eleganten. Po značaju je lipicanec inteligente, ponosen in dostojanstven, a hkrati skormen in vzdržljiv, zato je zelo primeren za visoko jahalno šolo.
Danes poznamo lipicanca predvsem kot belega konja. Vendar so konji, ki jih imenujemo beli konji, v resnici večinoma. sivi. Povsem beli so le beličniki (albini), ki nimajo barvila v dlaki, očeh ali kopitih, a so zelo redki. Lipicanci se skotijo temni. Zaradi mutiranega gena pa kmalu osivijo. Zato so občutljivi za različne kožne bolezni, a te zanje niso tako nevarne, saj napredujejo počasneje kot pri ljudeh.
Nekdaj so bili odrasli lipicanci vseh barv. Tudi danes so lahko črni ali rjavi, a jih je malo. Le bele lise na temni podlagi pri lipicancih niso zaželene.” (LIPIKUM, str. 20-21)
Danes poznamo lipicanca predvsem kot belega konja. Vendar so konji, ki jih imenujemo beli konji, v resnici večinoma. sivi. Povsem beli so le beličniki (albini), ki nimajo barvila v dlaki, očeh ali kopitih, a so zelo redki. Lipicanci se skotijo temni. Zaradi mutiranega gena pa kmalu osivijo. Zato so občutljivi za različne kožne bolezni, a te zanje niso tako nevarne, saj napredujejo počasneje kot pri ljudeh.
Nekdaj so bili odrasli lipicanci vseh barv. Tudi danes so lahko črni ali rjavi, a jih je malo. Le bele lise na temni podlagi pri lipicancih niso zaželene.” (LIPIKUM, str. 20-21)
