Leta 1950 sta se z Maksom Arbajterjem in ekipo odpravila na prvo svetovno prvenstvo v jadralnem letenju na Švedsko. 10 članska ekipa se je 20. 6. 1950 zbrala v Ljubljani, piloti in njihovi namestniki so leteli do Stockholma, ostali člani ekipe pa so potovali po cesti, saj so vlekli transporta vozila z jadralnimi letali.
Na pot so šli 23. junija, skozi Graz, Salzburg, Frankfurt… do Örebra. Med potjo so morali skozi serpentine in gorske prelaze. Skupaj so prepotovali okrog 3000 km in na cilj prispeli 30. junija.
Tekmovanje je potekalo od 3. do 16. 7. 1950, Milan Borišek je z letalom Orel 1 na šestdnevnem tekmovanju dosegel tretje mesto, Maks Arbajter pa četrto, a sta dobila priznanje za najboljšo in najbolj uporno ekipo 1. svetovnega prvenstva.
To je bil Boriškov največji uspeh in nasploh največji uspeh letalcev na tleh Jugoslavije. Velike pozornosti je bil deležen tudi v švedskih časopisih, Örebro Dagblad ga je objavil na naslovnici, veliko navdušenja pa je poželo tudi jadralno letalo Orel 1 in njegov konstruktor, Boris Cijan.
Vodja ekipe je bil Pavle Cernjanski. Prvo ekipo so sestavljali: Maks Arbajter, Franc Mordej, Jovan Arežina, Vojislav Jakšič. V drugi ekipi so bili: Milan Borišek, Mijo Pušič, Franc Šušteršič, Jaroslav Koser in seveda konstruktor ter delegat Mednarodne znanstveno tehnične komisije v jadralnem letenju, Boris Cijan.
