Cilenšek, Fr. Jesih
Monte Cristallo (3199 m).
Prijazen sprejem in krasna, elegantna soba v prvem nadstropju naju spravi v izborno voljo; prav zadovoljna sva, da sva zašla v to idilično zavetje. Mlada, jako živa tirolska krasotica v lični narodni noši, ki nama kaj urno streže, naju živo spominja naših Gorenjk. Po okusni večerji v pritlični jedilnici razveže izvrsten tirolec najina jezika, da prav veselo kramljava, seveda slovenski. Kar se oglasi ob koncu mize sedeča Poljakinja, s katero sva se vozila iz Schluderbacha, češ, gotovo sva Slovana. Ko nama še pove vsebino najinega pogovora, sva pač hvalila Boga, da nisva kakšne nerodne zinila o starikavi in navidezno precej sitni ženski. V nadaljnjem razgovoru sva se prepričala, da je jako izobražena učiteljica tam nekje v Galiciji, ki je prišla semkaj iskat zdravja razdraženim živcem. Preživeli smo prav slovanski večer ob nemško-laški jezikovni meji.
Krasno jutro naju zgodaj izvabi iz mehkih postelj. Na odprti verandi tik gladke d’ ampeške ceste občudujeva 3148 m visoko Hohe Gaisl z glasovito Rdečo steno (Croda Rossa), ki se čarobno sveti v žarkih jutranjega solnca; tihoto motijo le po cesti švigajoči avtomobili in domači dolgouhnež, ki se dobre volje kota po cesti ter glasno kliče svoj i-a.
Ko sva izročila nahrbtnika nekemu vozniku z naročilom, da jih odda v hotelu Schluderbach, ter poravnala ne baš pretirani račun, sva se počasi napotila nazaj v Schluderbach. Nič hudega sluteč, zrem z zanimanjem v vodopad, ki ob levi ceste služi elektrarni; nehote zavijem v sredo ceste, kar zakriči tovariš: »Gospod župnik, avtomobil!« Obenem mi udari kot nekak odgovor na moj še ne izgovorjeni: »Kje?« na uho zamolkli »tu-tu!« Bliskoma skočim v levi jarek — le trenutek obotavljanja, pa bi bilo po meni. Ni čuda, da sem glasno zabavljal in k vsem črtom želel vse avtomobile. Pravi turist naj se res ne izprehaja po gladkih cestah, ampak po robatih gorskih stezah!
V par minutah sva v Schluderbachu, ki kaj krasno leži ob vznožju plečastega Monte Piano. Ni čuda, da prihaja semkaj toliko turistov; saj leži v središču smelih gorskih velikanov. Odtod lahko posetiš Monte Piano (2325 m) in Dürrenstein (2840 m), splezaš na Monte Cristallo (3199 m), Tri Zinne (3003 m, 2974 m in 2881 m), Croda Rossa (3148 m), Cadinske vrhove (2841 m), Cristallin (2786 m), Hochebenkofel (2905 m) in Birkenkofel (2913 m). Krasni prehodi te peljejo skozi laško Misurino in Tre Croci (1808 m) v Cortino d’ Ampeško, čez Platzwiesen (1991 m) v Praxensko dolino, čez Paternsko sedlo (2450 m) v Sexten, skozi Misurino (1755 m) v laški Auronzo i. dr.
Ploner nama odkaže lično sobo v »dependenci«. Po obedu kreneva v pol ure proti severu ležeči Landro (1403 m). Mimo majhnega Dürren-jezera prideva do zidanih velikih stavb, ki so večinoma last hotela Baur. Tudi semkaj prihaja obilo tujcev. Krasen je pogled na Tri Zinne in na vrhove v snegu se bleščečega M. Cristallo.
Po kratkem odpočitku v hotelu »Post« se vrneva v Schluderbach in kreneva od tam proti jugu v Val fonda, da si nekoliko ogledava vhod na Monte Cristallo. Po z grmičjem obraslem produ prestopiva avstrijsko-laško mejo, označeno s kamenitim nasipom, preskočiva potok, ki prihaja iz Val fonda, ter kreneva v globoko tesen. Zaznamovana pot vodi zdaj ob levi, zdaj ob desni strani ledeniškega potoka; strme, zelo razjedene stene delajo pot jako slikovito.
Vrnivši se v Schluderbach, vprašava g. Plonerja, če namerava kateri turist na Monte Cristallo. »Jutri najbrž ne,« odgovori, »pač pa sta šla danes dva brez vodnika tja gor«. Zdaj nama je bilo žal, da nisva mogla prejšnjo noč prenočiti v Schluderbachu, ker bi se bila gotovo pridružila onima turistoma. Vprašava po vodnikih — toda vse je na gorskih turah; le neki starec je še »morebiti« na razpolago. Poiščeva ga – ali zelo višnjev nos naju napolni z nezaupanjem do starikave postave. »Odkod prihajata, gospoda?« vpraša z negotovim glasom. »Z Velike Zinne,« odgovoriva z nekim ponosom. »Sta-li imela vodnika?« eksaminuje nadalje. »Ne!« odvrneva. »No potem bosta lahko sama prišla na Monte Cristallo,« se odreže ter mirno nadaljuje večerni svoj izprehod. Možiceljnu se očividno ni ljubila težavna pot; nama pa je bilo tudi prav — preveč zaupanja itak nisva imela do starikavega alkoholista.
Da si olajšava turo, skleneva razen cepinov, derez, vrvi in nekaj provijanta vso drugo prtljago poslati s Plonerjevim omnibusom v hotel Croce bianca v Cortini.
Ob 5. uri zjutraj dne 23. julija odrineva po toplem zajtrku v Val fonda. Veselo korakava skozi redek gozd proti levemu robu Rauchkofela (2348 m), ki nama še zakriva najinega velikana; toda kmalu ga zagledava v polnem veličastvu. Zaznamovana pot vodi v globoko zarezo, pokrito z belim prodom, skozi katerega se vije bister potok. Ob levi se dviga tako imenovana Eduardova skala; izjedene jame v navpičnih obstranskih stenah globoke doline pričajo o silovitosti potoka, kadar naraste; takrat ni tukaj nobene steze.
V dobri uri zapustiva prod ter se lahkoma dvigava po ruševini noter do kota Val fonde. Precej strma steza se obrne na levo proti navpičnemu pragu, ki nama zakrije M. Cristallo.
Ko premišljujeva, kako bova prišla nad strmi prag, zapaziva v njem razpoko. Ob pogledu na zelo strme in visoke stopnice, obstoječe iz kolov, opirajočih se ob navpične strani zareze, sem tarnal nad kratkimi svojimi nogami ter zavidal tovariša za njegove dolge krake. Sicer je pritrjena ob strani žičnata vrv — toda izkušen turist se ji nič kaj rad ne zaupa.
Kmalu sva izven zareze ob spodnjem robu velike kadunje z ledenikom. Nad seboj zagledava Cristallovo sedlo (2822 m), kamor se je treba najpreje povzpeti. Po kratkem odpočitku ob ledeniškem potoku kreneva po strmem snežišču in še strmejšem produ naravnost proti jeziku ledenika. Že od daleč vidiva zeleno se lesketajoče razpoke; izpod ledenika pa vre mrzla voda, ki se hitro izgubi v produ.
Dospevši do ledenika, naveževa dereze ter se zveževa s 25 m dolgo vrvjo; potem pa jo udariva kar po ledenem in precej zamazanem jeziku navzgor; nešteti potočki švigajo navzdol. Stopnjo za stopnjo je treba sekati v gladki led, ki je nagnjen do 50°. V pol ure sva na ledeni planoti; na desno in levo zijajo grozne razpoke; že pogled v nje človeka kar strese. Pot pa postaja prav lahka, ker je led s snegom pokrit. Pred seboj zagledava več metrov široko odprtino, ki sega od sten M. Popena (3143 m) noter do sten M. Cristallo. Prav vesela sva, ko zapaziva nad njo dokaj širok snežen most. Kot drugi zaženem z vso silo cepin globoko v trdi sneg ter ovijem vrv okoli njega; potem nastopi tovariš nevarno pot čez razpoko, ki je navidezno le kakih 20 m globoka; a spodaj ležeči sneg tvori le nekak most čez pravo globino. Pet, šest previdnih korakov in tovariš je srečno onkraj prepada. Kmalu mu sledim. V misli, da sva premagala zadnjo težavo preklicanega ledenika, veselo stopava kvišku proti sedlu. Kar naju iznenadi nova, še hujša razpoka, ki po celi širokosti pretrga ledenik. Tudi tukaj zagledava zelo ozek snežen obok, ki pelje navkreber čez temnomodri prepad. Tukaj je bil prehod tem težavnejši, ker je bila nasprotna stena razpoke precej višja od tostranske — vendar je šlo vse po sreči. Spominjala sva se izvrstnega tirolskega vodnika Mihaela Innerkoflerja, ki je vsled prevelike neskrbnosti pri tem prehodu dne 20. avgusta 1888 našel nenadno smrt.
Tako se bližava sedlu, ki je podobno velikim vratom, širokim do 50 m; v dobrih štirih urah po odhodu iz Schluderbacha sva na njem (2822 m).
Vsedeva se za veliko skalo malo pod sedlom, da se izogneva vetru; toplo solnce naju prijetno ogreva. Ko se iznebiva vrvi in derez, lotiva se nahrbtnika. Toda pogled na uro je kmalu prekinil ta dolce far niente ob navpičnih stenah; bilo je polednajst. »Škoda, škoda, da nisva šla že ob treh iz Schluderbacha,« godrnjava unisono. Brž skrijeva nahrbtnik v skalovje; s seboj vzameva le nekaj prigrizka in čaja, seveda tudi cepina in vrv.
Od sedla zavijeva ostro na desno v stene M. Cristalla. Da sva na pravem potu, nama potrjujejo sveže stopinje v snegu. Previdno stopava par metrov navzgor, potem po skalnatem žlebu zopet navzdol ter priplezava v 1/4 ure na nekoliko širšo prodnato polico ob južni steni, imenovano »das lange Band«. Kraj je kakor nalašč za počitek; s skal kaplja mrzla snežnica. Midva hitiva seveda kar naprej, prekoračiva zelo strm zasnežen žleb ter se povzpneva na zid, ki se vleče proti zahodu. Navpične stene ob desni vedno bolj polegajo ter se sprevržejo v stopničasto skalovje. Visoko nad seboj ugledava veliko rdečo steno, ki se nekoliko nagiba navzdol; v njeni smeri bo treba kmalu plezati navzgor. Skrbno opazujeva skalovje ob desni; toda sveži sneg ga v toliko pokriva, da ne zapaziva od kovanih črevljev obglodanega pota. Stopinje v snegu naju premotijo, da hitiva po precej zložnem zidu naprej. Naenkrat je konec snega in stopinj. V veliki zadregi postojiva ter se posvetujeva; prepričana sva, da morava navzgor proti oni rdeči steni; toda kje je pravi vstop?! Kar začujeva od zahoda sem votlo gromenje, ki se ponavlja v kratkih presledkih. S strahom se spogledava ter se ozirava proti nebu, ki je jekleno-sivkaste barve; opoldansko solnce tudi čudno pripeka. »Navzgor!« zakličem tovarišu ter začnem po strmem, skoraj navpičnem žlebu plezati kvišku. »Sem prišel na Zinno, bom še stopil na ta vrh!« si mislim ter kar udarim v skalovje, ne zmeneč se za njegovo strmino. Čez nekaj časa obstojim; nezaupno zrem kvišku v skoraj navpični žleb. Vedno bolj se mi dozdeva, da nisem na pravem potu. Zdajci začujem zamolkle klice tovariša. Previdno se spustim nekoliko niže na ugodnejše mesto ter se oglasim. Ker ni odgovora, plezam previdno navzdol; zdaj šele opazim, v kake strmine sem zašel ter hvalim Boga, da sem zopet na prej omenjenem zidu. Zavijem proti vzhodu okoli skal ter zagledam tovariša. Pove mi, da se je sešel z dvema turistoma, ki sta se vračala z vrha ter mu pokazala pravo smer pota. Bila sta vsa zmučena in raztrgana. Pripovedovala sta, da sta prejšnji dan, prišedši iz Schluderbacha, že pred sedlom krenila v stene M. Cristalla; tam sta zašla ter se ves božji dan potikala v nevarnem skalovju; noč ju je prisilila, da sta prenočila kar na prostem, kjer sta skoraj zmrznila. Šele to jutro se jima je posrečilo priti ob 8. uri na vrh. Bridko sta obžalovala, da sta šla brez vodnika na pot.
Zdaj nama nič več ni bilo žal, da nisva prenočila ob prvem svojem prihodu v Schluderbachu; sicer bi se bila gotovo pridružila tema nesrečnežema ter najbrže tudi delila njuno usodo. — Na moje očitanje, zakaj me tovariš ni takoj poklical, ko se je sešel s turistoma, mi pove, da me je ves čas klical, a ni dobil nobenega odgovora.
Med tem pogovorom sva plezala po precej lahkih skalah proti strmi razpoki, kateri pravijo turisti: »erste Steilklamm«. Zopet začujeva zamolklo gromenje. »Nemara bo le nevihta,« modrujeva ter pogledava na uro. Kmalu bo poldan; še dve uri bo treba do vrha, ako imava srečo ter vselej zadeneva pravo smer. Najbolj naju straši misel na nevihto in na žalostno usodo onih dveh turistov. »Vrniva se!« svetuje tovariš, »Bog zna, kaj naju še doleti, ako turo v tem poznem času nadaljujeva.« Neprijetno me dirnejo te besede: tako blizu zaželjenemu vrhu nastopiti rakovo pot! laglje je nadaljevati že tako naporno in nevarno turo, nego pa premagati samega sebe ter se — vrniti sredi pota.
Nekako potrta na duhu se vsedeva ter si začneva predočevati nadaljnjo pot. Stvar ni videti prehuda. Pride se do »zweite Steilklamm«, do »Köpflna«, do »böse Platte« in kmalu si na vrhu.
Ko si še v duhu prav živo predstavljava veličasten razgled, ki mora biti posebno danes prav krasen, zapaziva nad seboj turista z vodnikom. Takoj skleneva naprositi ga, da nama v slučaju, da je namenjen v Tre Croci, prepusti svojega vodnika; naj ga še pelje do sedla, odkoder bode lahko sam našel brez nevarnosti naprej.
Ko prideta nekoliko bližje, spoznava v turistu v moške hlače oblečeno mlado žensko. »O-je! nič ne bo!« vzklikneva unisono — in nisva se varala. »Moška« gospica ni kar nič hotela slišati o najinem predlogu, češ, da se do Tre Croci brez vodnika še lahko parkrat ubije. Očividno je spadala v ono vrsto modernih amazonk, ki so pravi strah gorskih vodnikov. Ako ima tako bitje dva vodnika, potem jo še privlečeta in pritiščita na vrh; toda gorje enemu samemu vodniku; s solznimi očmi sme šteti kronce, katere si je bridko zaslužil; ona pa v družbi prijateljic z nedosegljivim ponosom našteva vrhove, katere je že osrečila s svojim obiskom!
Vodniku se je bralo na obrazu, da bi rad ustregel najini prošnji, toda proti volji gospice ni smel. Pač pa nama odsvetuje nadaljevati turo, ker je že nekoliko pozno, češ, ako zgrešiva pravo smer, naju kaj lahko zaloti noč. S težkim srcem se udava nemili usodi, ki nama ni naklonila tako zaželjenega užitka vrh krasne gore; tolaži naju le misel na morebitno nezgodo, ki bi naju bila utegnila doleteti. Slavni turist Zsigmondy bi naju bil imenoval prava junaka, toda midva se nisva nič kaj počutila junaški.
Na povratku sva imela dovolj prilike opazovati nerodnost hlačaste turistke; vodnik je imel ž njo toliko truda, da se nama je res smilil. Ko sta se nekaj minut pred sedlom — še vedno na vrv privezana — spustila v Grava di Cherigferes po zasneženem žlebu, je bila gospica skoraj vedno na tleh in vodnik je moral napeti vse svoje moči, da ga ni prevrgla, kar bi bilo lahko zelo nevarno za obadva. Koliko je šele prestal ta revež, preden je privlekel in pritiščal to »imenitno« turistko na vrh Monte Cristalla in zopet nazaj!
Midva sva seveda krenila na sedlo, kjer sva bila pustila nahrbtnik. Po silno strmem in mehkem snegu se spustiva kar od sedla navzdol. Toda strmina je vedno hujša — po pravici se zbojiva plazov; lahko bi nama tudi spodneslo noge, da bliskoma zletiva v spodaj ležeče skalovje. Zato se kratkomalo vrneva na sedlo ter poiščeva prej omenjeni žleb, po katerem se brez nevarnosti pride pod strmo snežišče. V par minutah preletiva žleb, toda ne po zgledu hlačaste gospice, ter preprečkava snežišče. Ob stenah M. Popena se nama ni več bati plazov, ki ob vročih dnevih radi grmijo tu doli. Kmalu zavijeva po melu na desno k stenam M. Cristalla, ki kažejo tukaj divno krasne oblike. Kaj veličasten je slap, ki z visočine pada čez strmine navzdol; proti koncu se razprši v tanke meglice.
Po zložni poti prideva na zeleno planino Col da Varda (2206 ni), ki tvori nekako sedlo med južnimi končinami Cristalla in Popene. Posebno lepo se vidi od tod dolga skupina Marmarole, ki dosega v Monte Froppa (2933 tri) svoj višek.
Po z grmičjem obrasli planjavi prideva do kratkih serpentin; pod seboj ugledava veliki hotel Tre Croci. Radi pekočega solnca pot navzdol ni baš prijetna; kratka pa tudi ni; saj sva rabila skoraj celo uro. Tako sva se srečno vrnila.
Odveč bi bilo poudarjati, da nama je izvrstno dišal dober obed; saj sva imela za hrbtom dolgo in težavno turo, ki je trajala od 5. ure zjutraj do popoldan. Ob črnem tirolcu in pipici tobaka sva postajala vedno živahnejše volje — le ob pogledu na smele vrhove Monte Cristalla sva nehote — utihnila.
Veliki hotel ima svoje ime po sedlu Tre Croci (1808 m\ ki je okinčano s tremi lesenimi križi; mimo pelje sicer ozka a gladka cesta, ki veže Misurino s Cortino. Po tej cesti jo udariva tudi midva, ko sva se do dobrega poživila. Pot po senčnatem gozdu je kaj prijetna. Začudeno gledava kažipotno tablico N. A. pl. dr., na kateri je ime Sonforča zapisano s slovanskim č; isto sva opazila drugi dan na tablicah z imenom Činque torri.
V dobri uri sva v Cortina d’ Ampezzo (1224 ni). Kraj leži jako lepo v široki, zeleni kotlini, katero obdajajo gorski velikani: Antelao, Sorapiss, Punta Nera, M. Cristallo, Pomagognon, Seekofel, Tofana, Nuvolan, Croda da Lago, Becco di Mezzodi, Pelmo in dr. Ni čuda, da je nekako središče neštetih tujcev, katerim je na razpolago 12 večjih hotelov; poleg teh je še obilo gostiln in penzionatov v neposredni bližini mesta. Krasno okolico najlepše pregledaš raz 72 m visoki prosto stoječi zvonik.
V dependansi hotela Croce bianca dobiva v prvem nadstropju jako elegantno sobo za prenočišče. Ko prinese hotelski sluga nahrbtnik, ki sva ga bila poslala iz Schluderbacha semkaj, se preoblečeva ter se podava v »bagno«; ne premrzla kopel naju čudovito poživi.
Da ne spravim g. urednika v zadrego, ne bom popisoval krasnega večera, ko sva sedela skoraj sredi ceste pred hotelom ter opazovala ob rujni kapljici tirolskega »špecijala« vrvenje tujcev in domačinov; še le ob 11. uri sva se vlegla k zasluženemu počitku.
Planinski vestnik, leto 1909, št. 8, 9 in 10
